Po povratku z morja prilagam popis svojih misli.
Strinjam se, da se je forum znašel na prelomnici. Da so se nekatere teme izpele, da smo prišli do svojih zaključkov, da smo se tudi sami spremenili.
Zase lahko rečem, da ne glede na to, ali sem se z zapisi strinjala ali ne, ali sem v nekaj verjela ali ne, sem čutila, da nas povezuje želja po medsebojni pomoči in podpori. In to je vredno negovati.
Kako pa sama dojemam »kozarec z vodo« (prispodoba mi je všeč)…
Vsaka (znanstvena) veda se nadgrajuje in gnete na osnovi izkušenj, dokazov, spoznanj, … in če prevagajo argumenti, ki ne potrdijo hipotez, in zmanjka strokovnjakov, ki bi doprinašali nova znanja in vedo soustvarjali, slednja zamre. Procesi pa so seveda dolgotrajni, tudi več sto ali tisočletni. Nekatere duhovne prakse, ki smo se jih posluževali (no, jih raziskovali) tukaj, so vzniknile »čez noč« in posledično imele precej kratko življenjsko dobo. Imele so svojega "vodjo" in kar nekaj relativno slabo kritičnih »privržencev«, zadovoljnih z razlago »ve se, da je tako«, konkretnih primerov pa ni bilo prav veliko na razpolago.
Ni je bolj osebne stvari od duhovnosti.
Gre za sfero osebnih izkušenj, potreb, občutkov. Enako je z razumevanjem Boga, ki zame pomeni življenjsko silo, ki se pretaka skozi vse nas. In nas tudi povezuje. Je kot most med nami oz. vsem, kar je.
Kaj tukaj lahko doprinese »trgovec z Bogom«?
Osebno ne verjamem, da ima Theta kaj pri tem, da nekdo finančno obogati. Theta praktikov oz. uporabnikov te metode je na desettisoče. Obogatel je zelo majhen procent, kar je po statistiki čisto pričakovana količina. Slednja ima bore malo oz. NIČ s to metodo, saj je istočasno »obogatel« enak procent posameznikov, ki za Theto še slišali niso.
Enako je s statistiko ozdravljenih po katerikoli že »duhovni praksi«.
Pod vplivom s Theto »aromatiziranega« finančnega uspeha je nadvse priročno množici prodajati zveneče recepte. Namero pošlješ v vesolje in te ves Univerzum, skupaj z vnebovzetnimi mojstri in ostalimi nezemeljskimi bitji, podpre pri tem, da se namera, želja, ideja uresniči, saj je slednja ob izvajanju te tehnike podkrepljena z božansko energijo, ki se v vesolju pretvori v realnost in zmanifestira v… karkoli si že znaš zamisliti. Da je vse skupaj še bolj prepričljivo, plačaš lepo vsoto za tridnevni tečaj.
Pri vsej zadetosti od čudodelnega vikend paketa kar pozabiš, da si nekoč čisto uspešno prakticiral povsem zemeljsko različico recepta, ki se je glasil in se še vedno glasi:
Zabij si v glavo projekt in ga izpelji!
Posamezniki so obogateli, ker so v prvi vrsti precej garali, bili disciplinirani, inteligentni, svoj posel so obvladali, na svojem področju so imeli ogromno znanja. »Theto« lahko pri tem lahkoverno vključimo v koncept tako, da je predstavljala enega ključnih faktorjev (če ne glavnega in edinega, ker tudi znanje si baje lahko naložiš). No, sama sem mnenja, da gre za tisto piko na i, ki ob vsem znanju in disciplini ni bila nič drugega kot kanček sreče, ki jo pa nujno potrebuješ.
Enako, kot pri loteriji.
Aja, saj se še vsi spomnimo, da so igre na srečo ene izmed tistih aktivnosti, pri katerih pa Theta ni uporabna. Zakaj že? Premajhna količina zadetkov, da bi upravičila metodo? Preveliko tveganje, da bi narod spregledal prevaro?
O indigo otrocih sem nekaj pred leti že napisala in še vedno menim enako. Konstrukt narcistične družbe, egocentričnih staršev, ki ideje o svoji superiornosti projicirajo na otroke. Napak »nimajo« oz. si jih ne priznajo, namesto tega iščejo načine, kako glorificirati nesprejemljivo obnašanje svojih otrok. Izgubili so stik z realnostjo.
Ne vidim avre (oz. ne vem, da bi jo), zato o indigo modrem siju, ki naj bi obdajal te ljudi, ne morem soditi. Je pa dejstvo, da so izjemni posamezniki, ki so pozitivno doprinašali družbi, obstajali v vseh obdobjih. Zagotovo obstajajo in vedno so obstajali ljudje z visoko senzibilnostjo, zavestjo, inteligentnostjo oz. kakorkoli že vsemu skupaj lahko rečemo. Nekateri imajo močno izgrajen moralni, vrednostni sistem, ki ne temelji na materialnem obilju (kar nikakor ne pomeni, da ga ne morejo imeti). Močno se zavedajo samih sebe in sveta okoli sebe. Imajo zdravo samozavest.
Sama ne opažam, da bi bilo v današnjem času takih kaj več kot jih je bilo dvajset let nazaj, ideja o ločevanju odpadkov pa ni zrasla v glavah »indigo populacije«, temveč v generacijah pred njo. In ideja se ni začela uresničevati v kratkem času, temveč je šlo za sistematične in več-desetletne projekte ozaveščanja in spreminjanja navad. In kljub »napredku« še vedno obstajajo razlike med posamezniki. Nekateri so ekološki, ker je to trend in to izkoriščajo za svojih 5 minut slave, drugi vidijo v tem priložnost za zaslužek, tretji preprosto sledijo, ker potrebujejo jasna navodila za svoje delovanje. Vsekakor pa obstajajo tudi taki s pristno občutljivostjo do okolja, tako slavni kot povsem neznani; med slednjimi so nekateri z dušo, srcem in glavo tako zatopljeni v uresničevanje svojih plemenitih vizij, da za slavo sploh časa nimajo.
Astrologijo bom raziskovala še naprej, čeprav po mojih dosedanjih izkušnjah tudi tukaj precej dobro deluje statistika. Vsaj v mojem primeru žal premalo »zadetkov«, da bi se nanjo lahko v konkretni meri zanesla. Človek in življenje sta preveč kompleksna, da bi ju na osnovi izrisa astrološke karte lahko tolmačil astrolog, pa naj bo še tako vešč svoje »znanosti«. Človekov intelekt je preveč obsežen in večplasten, da bi ga lahko opisal npr. Merkur, vsem stopinjam in aspektom navkljub. Če izhajam čisto iz svojega področja, znotraj katerega rastem že praktično od rojstva. Zilijon preštudiranih knjig z različnih področij, deset let študija, umeščanja, vzponi, padci, spoznanja, dognanja, opuščanja, (pre)usmeritve, teorija, praksa, domovina, tujina, jeziki, kulture, talenti, družboslovje, naravoslovje… ni konca, če se lotim naštevati. Tudi učenja ne.
Ne drznem si niti pomisliti, da bi, ma niti po tridesetih astroloških tečajih, nekomu, recimo nevrokirurgu, iz karte tolmačila njegovo poslanstvo, poklicno življenje, potek dogodkov. Vse skupaj je namreč enako kompleksno kot njegov poklic, o katerem bi morda lahko do neke mere sodil astrolog, ki bi bil tudi sam nevrokirurg.
Kar imamo v življenju, smo si
do neke mere skreirali sami. Priznam, tudi sama se večkrat zalotim pri tem, da se med uspešnim obdobjem tolčem po prsih. Prepustim se sanjarjenju, da sem herojka, ki sem si znala čisto hud lajf skreirati. Potem pa fašem drisko, ki me spomni na to, da sem pozabila na svojo silno vrednoto, ki se ji reče ponižnost.
Enostavno popolna »samokreacija« lastnega življenja ne more obstajati. Ker bi v tem primeru vedno šlo na račun nekoga drugega. Ker mora obstajati ravnovesje. Ker morata biti obe strani za. In tako naprej. Ideja gre v prodajo, dokler »trgovca z motivacijskimi pridigami« ne napadejo pitekantropi, mu skrivijo las ali dva in ga pahnejo v bankrot. Tega si zagotovo ni sam skreiral, ker si pitekantropa niti zamisliti ni znal. Pa se mu je vseeno zmanifestiral.
Nekoč sem v nekem intervjuju zasledila obrazložitev, kaj se zgodi, če istočasno dva manifestirata ravno nasprotni ideji. Odgovor se je glasil, da "potem pač zmaga močnejši".
Kako gre to skupaj s konceptom »v najvišje dobro vseh vpletenih«? Ja, verjetno bi obstajalo tisoč razlag, argumentov, novih vprašanj… brez konca.
Toliko zaenkrat o kozarcu z moje strani.
Ne vem, če ni to moj najdaljši post do sedaj, manjka pa seveda vsebinski predlog za naprej.
