Oh, Pika, bi se meni prav tako snelo, verjemi.
Ok, poglejte. Dam še en konkreten primer. Doživela sem pozni splav, v 22. tednu nosečnosti. Ob taki travmi se človek potem res včasih začne spraševat, kaj je smoter vsega in kje se je zalomilo? Je to morda slaba karma? Je to morda "kazen" zato, da sem pustila moža? Sem si otroka premalo želela? Je za splav krivo prepričanje, da morda pa še vseeno nisem dovolj dobra mama? V mislih?
Ne. Realno gledano, do tega pač pride. Pika. ME malo matra, kaj točno je bil vzrok. Genetsko je bilo z otrokom vse ok, čakam še rezultate obdukcije. Sestra je šla na "kranio-sakralno terapijo", kjer ji je ženska pač povedala, da sem bila čustveno popolnoma razbremenjena vsega, zato se pa takoj zanosila (kar prej 6 let pa pol z bivšim možem nisem mogla). Pa me je pričelo matrat, kaj pa če bi šla k njej? Kaj pa če bi morda probala kaj drugega? Katera praksa je najboljša za to, da mi bo pa naslednjič uspelo? Sem si res sama kriva?
Odgovor je preprost. Žal bo tukaj pomagala zdrava kmečka pamet. Nobena druga kvazi terapija. Zgodilo se je. PIKA. (pa ne naša, ločilo). NE morem spremenit ničesar, da sedaj neumorno iščem vzroke, zakaj je do tega prišlo, pa bom morda na koncu samo dobila izvid, da je bila nepojasnena infekcija, ne. Ne grem se tega več. Dovolj je. Prikaldno mi je dan pred splavom popolnoma crknil telefon. Šla matična plošča. Samo nakup novega je bil mogoč. ŽE takrat sem v porodnišnici pomislila, evo, zgleda mora res vse staro umret, al kaj. In na simbolni ravni nekako je.
Sedaj sem jaz v ospredju, ne še 1000 drugih ljudi. ŽAl mi je, da se je tako izšlo. Travma je res izjemna. Vendar moje punce, ki je brcala veselo, pač pozabila ne bom. Ne bom pa sebe krivila, ker VEM, da nisem naredila popolnoma ničesar narobe. Počutila sem se več kot odlično, res sem imela lepo nosečnost. Sedaj počakam, da se mi telo pozdravi, potem pa z novimi močmi naprej. Ne bom iskala razlogov, zakaj, ne bom se obtoževala, ne bom hodila od enega do drugega in čakala, da morda mi bo pa ta in ta terapija pomagala. Ne! Dovolj! LEpo bom poskrbela zase in za svoje telo z zdravim načinom življenja. Prvič v življenju sem dejansko na bolniški, ne mrdam nič, služba bo že počakala. Tokrat sem jaz v ospredju. Ne zanimajo me mnenja tisočerih ljudi, ki, milo rečeno, želijo zgolj izkoristiti osebne tragedije, da povzdignejo svoj kvazi dober način za ozdravljenje. Prav, če zate učinkuje, ni nujno, da zame. Zelo realno že gldam na vse skupaj. Ne verjamem več vsakomur. Nič več. Pa čeprav imam sama izjemno mistične izkušnje, vključno s "preroškimi" sanjami. Pa tudi to, da vem ogromno stvari. Kako hecno, da sem partnerju celo nosečnost govorila, da imam občutek, da bom prej rodila. No, toliko prej, pa res nisem imela občutka, da bo, no. Pa tudi na koncu sem rodila v Lj porodnišnici, kar sem potihem nekako želela, ker jih tam pač vse poznam oz mi je domače, porod je bil lahek, popadki niso bili naporni ... Sam aizkušnja je bila lepa, kolikor pač je lahko.
Mislim, da se j epotrebno zavedat, da največ zase lahko narediš sam. Nihče drug ne more. Žal. Telo imamo samo eno, poskrbimo zanj tako zunaj, kot znotraj, tako fizično kot psihično. Ne ciklajmo se na starih izkušnjah, ki jih ne moremo spremeniti. Rajši gledajmo naprej. To je to.
