Še enkrat večina folka niti ne ve, da je bila opeharjena. Poglejte sedaj vedeževalec Blaž afero. Koliko folka mu je zmetalo keš in vzamejo njegove besede zdravo za gotovo, taki pač bodo verjeli do groba. Blaž, da se bo opravičil, seveda da ne.... ker je ranjen njegov ego in ne sme pokazati, da mogoče pa ni tako dober.
Jaz lahko govorim iz svojih izkušenj, ko sem še delala karte. Večina folka se obesi nate in od tebe pričakuje, da jim boš rešil življenje, da jim boš povedal to kar so si zamislili in če rečeš, da ne vidiš tega, nimaš pojma. Meni osebno je bila to prevelika odgovornost, ki je nisem želela sprejeti v svojem življenju. Če jaz vidim določene nevšečnosti v karti in povem, bodo labilne osebe to potencirale in bo na koncu prišlo ven še hujše, kot bi sploh lahko bilo.
Včasih se s kom niti ne moreš povezati, enostavno ne steče, v takih primerih sem vrnila denar in rekla, da ne morem ničesar videti. Ne gre. Sem tudi vrnila keš, če je bil kdo nezadovoljen v primeru, to pa ni res. V enem primeru se je potem to res zgodilo, ampak gospa je trdila, da se ne bo nikoli, sem ji vrnila keš, ker je bila javna oseba sem čez par mesecev v časopisih prebrala točno o tem.
Druga je bila oseba s tega foruma, ki me je še klicala in se drla name, da ona pa res ni taka. Takrat je še nisem poznala, sem mislila OK mogoče sem res kaj zajebala, saj nisem vsevedna, no pa se je čez par let ravno to izkazalo.
Če sem se še kje drugje zmotila, ne vem, dejstvo je, da ti večina ljudi niti ne pove feedbacka. Čeprav bi mi bilo to zelo dobrodošlo, ker nimam jasnovidnih sposobnosti, samo berem karto in če se je nekaj drugače izšlo, bi rada videla kje sem ga polomila, ker je to tudi zame učenje.
Tudi meni nobena, ki je takrat tukaj na forumu delala razne readinge NI videla v karti, da bom še enkrat noseča. V bistvu so se vse "opravičile" oziroma priznale zmoto in so šle še enkrat gledat od kje, samo ena je rekla nekaj v stilu, da je bila to moja svobodna volja.
Verjamem, da si imela precej izkušenj in da je bilo marsikaj tudi težko nositi. Hvala, da si to delila z nami.
Bi pa vseeno rada poudarila, da moje pisanje ni bilo namenjeno nikomur osebno, še najmanj obtoževanju ali razčiščevanju, kdo ima prav in kdo ne.
Odprla sem širše (in po mojem mnenju pomembno) vprašanje – vprašanje odgovornosti tistih, ki karkoli “vidijo”, “čutijo” ali drugim posredujejo kot informacijo z nekega drugega nivoja.
Gre torej za osebno odgovornost in zrelost v duhovnih praksah.
Zanima me iskrena samorefleksija:
Kaj pomeni biti v vlogi posredovalca informacij?
Kako tvegano je "oblikovati resničnost drugega"?
Kako hitro zdrsnemo v vlogo tistega, ki si (nehote ali nalašč) lasti pravico do razlage sveta drugim?
Ali znamo preprosto reči: “Zmotila sem se. To je bila napaka.”?
Brez pripomb, brez dodatkov, brez prelaganja na "preobčutljivost sogovornika".
Zato me ne zanima toliko, kdo je komu vrnil denar, ampak ali smo kdaj zmožni jasno, prostovoljno in naglas priznati zmoto.
Ne zato, ker bi nas nekdo v to prisilil, ampak kot dejanje notranje higiene.
In ali si ob tem postavimo tudi vprašanje:
Zakaj sem to naredil/a?
Kaj sem v resnici želel/a?
Je bila v ozadju le želja po pomoči – ali tudi potreba po pozornosti, potrditvi, občudovanju, moči?
Osebna izkušnja in zavedanje, da delo z ljudmi nosi težo, je dragoceno.
A še bolj dragoceno je, ko nekdo resnično reflektira lastno moč in vpliv, ki ga ima nad ljudmi – še posebej v njihovih ranljivih trenutkih.
Ne le v praksi, ampak tudi v notranjem odnosu do odgovornosti.
V tvojem zapisu je precej poudarka na tem, kaj drugi pričakujejo od tebe, kdaj si imela prav, kako se je kdo odzval...
Manjka pa tisto ključno vprašanje:
Zakaj – kljub zavesti, da nismo vsevedni – še vedno govorimo z avtoriteto?
In zakaj je tako težko preprosto reči: »Zmotila sem se. To je bila napaka.«
Brez dodatkov. Brez iskanja, kdo je bil občutljiv. Brez opravičil na pol.
Ne trdim, da so vsi, ki se ukvarjajo z duhovnimi praksami, samooklicani guruji.
Niti ne, da je vsako “videnje” manipulacija.
Sprašujem le:
Ali si ta vprašanja sploh kdaj postavimo?
Če si jih ne, potem imamo pač veliko prav-imetnikov.
In jaz s svojim »napačnim občutkom« se jim samo spoštljivo umaknem z roba odra.
