naj se zgodi v vsesplošno dobro 
vsako stvar lahko vidimo z več plati in dogodek, ki se v danem trenutku zdi slab je daljnoročno lahko koristen...
ustvarjajmo lepoto in obilje za vse z našimi mislimi 
Lepo si to povedala, mavrica. Naj nas k razmišljanju spodbudi še ta članek iz priloge Ona. Splača se ga prebrati do konca.
Ekološko obdarovanjeObčutek , da lahko vse kupimo, je utvaraDecember je. Miklavž nas je že obiskal, prihajata Božiček in dedek Mraz. To je čas, ki z mestno svetlobno predstavo in bogato založenimi policami trgovin le stežka pričara tudi zavedanje, da je menda recesija. Mnogi trdijo, da nas bo ta zadrževala doma, da bomo imeli končno čas drug za drugega. Dela ne bo, zato ne bo denarja, s katerim bi lahko nakupovali. Morda je v tem vendarle tudi nekaj dobrega. To je lahko ravno pravi trenutek, da se ustavimo in začnemo podarjati sebe.Če imate to nesrečo, da nakupujete v večjih trgovinskih središčih, ste najbrž že opazili, da se vse blešči, bohoti in malodane seseda pod težo popolne ponudbe. Oči nam bežijo levo in desno, imeli bi vse, res vse, mogoče pa še malo več. Ko hodimo med policami, v nas nastane nenasitna potreba po tem, da bi posedovali stvari, ki so nam všeč, a nam, če jih kupimo, začnejo že čez teden dni iti na živce. Iz prvega predala jih pospravimo v tretjega, potem spet nazaj v prvega. In preden se dobro ozremo naokoli, ugotovimo, da je približno 30 odstotkov predmetov v stanovanju krama. Ne vemo, kako se je znebiti, in še manj, kako jo uspešno reciklirati. Skrajni čas je, da postanemo etični porabniki.
OD ZIBELKE DO GROBADr. Marinka Vovk z Okoljsko raziskovalnega zavoda v Slovenskih Konjicah pove že znano dejstvo, da na veliko izdelkih, če jih obrnemo na glavo, piše Made in China. Le malokdo pa si ob tem postavlja pomembna vprašanja, recimo, ali moj nakup izdelka, ki so ga naredili več tisoč kilometrov stran, tudi mene ne meče v isti koš z vsemi drugimi brutalnimi potrošnimi figurami našega časa, ki želijo imeti, čeprav pogosto ne vedo, kaj. »Veliko izdelkov iz oddaljenih krajev je bilo narejenih človeka nedostojno,« pove Vovkova. »Ti posamezniki delajo za minimalno preživetje. Vprašati se moramo, ali res želimo bližnjim podariti nekaj, kar je bilo narejeno neetično. Če menimo, da tisti, ki bi ga radi obdarovali, potrebuje skodelico, je prav, da jo kupimo v pravični trgovini in z njo podarimo tudi občutek, da nam ni vseeno. Skodelico lahko kupimo tudi od domačih proizvajalcev in tako podpiramo domače podjetništvo, ki zaradi poceni izdelkov iz tretjega sveta težko konkurira na trgu. A žal je tako, da je cena okolja še vedno podcenjena. Tudi v Sloveniji.«
Ko kupujemo darilo, nas najpogosteje prepriča videz, njegov najočitnejši del. Le redko pa se vprašamo o življenjskem krogu proizvoda: Kako je bil narejen, kako je prišel do nas, smo upoštevali emisije delovne sile in transporta, vloženi material? Kako bomo predmet uporabljali, koliko časa, kakšna je njegova realna vrednost?
Na Zavodu potrošnikov Slovenije poudarjajo, da je temeljno načelo ekološkega prizadevanja, da izdelek čim manj škoduje okolju na vseh stopnjah svoje pojavnosti: od nastanka do uničenja, »od zibelke do groba«. Ekološke oznake (grafične znake in logotipe) in ekološke navedbe (opise, ki poudarjajo eno ekološko prednost posameznega izdelka ali več) najdemo na izdelkih, ki so manj škodljivi okolju. Nanašajo se lahko na izdelek ali/in na embalažo. Oznake, ki temeljijo na nacionalnih ali mednarodnih okoljevarstvenih merilih, so bolj vredne zaupanja od tistih, ki jih dodeljujejo proizvajalci ali njihova združenja. Če bi premislili o vsem tem, preden izdelek kupimo, bi dobili odgovor o smiselnosti. Ekoizdelki so tisti, ki torej kar najmanj škodujejo okolju na vseh stopnjah svoje pojavnosti.
DRUŽINSKI ZGLED JE KLJUČENMag. Nada Pavšer je nacionalna koordinatorka Ekošole kot načina življenja, ki deluje že 13. leto. V projekt je vključenih več kot 440 ustanov (vrtci, osnove šole, srednje šole, centri šolskih in obšolskih dejavnosti). Dodana vrednost izobraževalnih ustanov, ki so se odločile za eko, je t. i. izobraževanje za trajnostni razvoj.
»Eden naših najpomembnejših projektov je ravnanje z odpadki, ki vključuje ločeno zbiranje odpadkov, recikliranje in ponovno uporabo različnega materiala. V šolah privzgajamo odgovoren odnos do okolja in narave. Predpraznično obdobje je odlična priložnost za spodbujanje šol k izdelavi novoletnih okraskov iz denimo jogurtovih lončkov, recikliranega papirja, iz starih, neuporabnih zgoščenk. Menimo, da je ustvarjalnost človeka vredna več kot nekaj, kar prihaja s Kitajske.«
Zdi se, da je odločitev za do narave prijazno bivanje na Zemlji preprosta, vendar je ob vsej ponudbi, ki nam je pred nosom, vprašanje osebnih prepričanj in vrednot. »Družinski zgled je ključen,« poudari dr. Marinka Vovk. Doda, da so otroci izjemno dovzetni za novo znanje: »Ko imamo predavanja in delavnice, negibno poslušajo, ker jih zelo zanima. Želijo pomagati, da naš planet ne bi bil tako onesnažen, a žal nekateri doma nimajo te možnosti.« Podobno pravi Pavšerjeva: »Ko otroke spodbujaš, jim poveš, kako nastane izdelek, ki ga imajo v rokah, kakšno vrednost ima gozd, ugotavljamo, da so zelo občutljivi, izjemno hitro dojemajo in so zelo odgovorni – veliko bolj kot dorasli. Ni jim težko skrbeti za naravo, še posebno če spodbujamo njihove talente in ustvarjalnost.«
DEVET MILIJONOV TON E-ODPADKOVZ obsežno ponudbo elektronske opreme, ki izjemno hitro zastara, pa se čedalje pogosteje pojavljajo vprašanja, kako jo skrbno reciklirati. Evropejci vsako leto odvržemo 8,7 milijona ton e-odpadkov, le četrtina pa je recikliranih. Mladi (in tudi stari) hitro menjujejo elektronske naprave, denimo mobilnike, zgolj zato, ker postanejo zastarel model, ker nimajo »nujnih« funkcij. »V elektronskih napravah je veliko nevarnih komponent, težkih kovin,« pove Vovkova. »Ustvarjajo tone in tone materiala, ki se ga ne da znova uporabiti. Lahko jih razstavimo, a nikoli ne bomo mogli dobiti nazaj toliko energije in materiala, kolikor smo ju vložili.«
Če boste med letošnjimi prazniki kupovali sodobno elektronsko opremo, se najprej prepričajte, ali je res nujno. Za ilustracijo: vsak mesec v nigerijskem Lagosu pod krinko donacij pripeljejo pol milijona rabljenih računalnikov, le eden izmed štirih dela. Evropska zakonodaja prepoveduje izvoz e-odpadkov v nerazvite države, a na smetiščih zahodne Afrike vseeno konča več milijonov ton rabljene računalniške opreme in zabavne elektronike. To je le nekaj glavnih ugotovitev iz raziskave, ki sta jo skupaj opravili danska potrošniška organizacija in DanWatch. Potrošniške organizacije zato pozivajo vlade v razvitih državah, naj poostrijo nadzor nad izvozom rabljene računalniške opreme in zabavne elektronike, proizvajalce pa k večji družbeni odgovornosti. Le tako lahko preprečimo nenadzorovano odlaganje strupenih odpadkov, ki škodijo zdravju ljudi.
RECESIJA KOT PRILOŽNOST»Naj se še tako grobo sliši,« začne Pavšerjeva odgovarjati na vprašanje, ali bo recesija spremenila naš potrošniški um, »a je nujno potrebna za ravnotežje in zmanjšanje življenjske napetosti sodobnega sveta. Spomini iz mojega otroštva – še bolj pa otroštva mojih staršev – pripovedujejo, da smo nekdaj imeli več časa drug za drugega. Zimski večeri so bili dolgi, zdaj pa si sploh ne znamo več vzeti časa, sami sebe srečujemo na stopnicah.« Nada Pavšer je prepričana, da je trenutna finančna kriza predvsem ekološka in socialna. Enako meni Vovkova, a poudari, da zmorejo vsi naglas govoriti le o finančni krizi, o ekološki, ki poteka hkrati, pa si še ne upajo. »Zdaj je čas za prevrednotenje. Kaj nam bo ostalo, če bomo uničili drevesa, svež zrak in pitno vodo? Imamo res dovolj denarja za tehnologijo, ki bi proizvajala tisto, kar mi uničujemo? To ni samo ekološka kriza, to je obenem in predvsem kriza moralnih vrednot.«
Če smo lahko veseli, da v eni stvari zaostajamo, je to podatek, da vendarle (še) nismo tako neutrudno potrošniški kot naši zahodni sosedi. Pa vendar! »Tudi ta gospodarska kriza je močna varovalka, ki se ugaša in opozarja, da nekaj delamo narobe. Marsikdo že razmišlja drugače. Mislim, da odgovorno razmišljanje zelo dobro privzgajamo s programi, kot je ekošola, ki potekajo v 46 državah sveta. Seveda se bo to kaj kmalu začelo kazati v svetu. Ti otroci, ki jih zdaj vzgajamo z ekološkimi načeli, bodo drugače gledali na lesk brez prave vrednosti. Vračamo se. Tudi nekdaj smo kot otroci prav vse delali sami, še posebno okraske. Počnimo to spet! Občutek, da lahko vse kupimo, je utvara. Imamo samo ta planet. Ne nazadnje je vprašljiv obstoj človeka. Kakšna druga vrsta se bo prilagodila še tako težjim razmeram. Če ne bodo preživele ne živali ne rastline, bo pa kakšnemu mikrobu omogočeno, da bo postal odpornejši. Da gre za naše preživetje, prihaja v glave tudi tistih, ki hlepijo za kratkoročnim dobičkom.«
KO SE NAM NENEHNO MUDIŠe nikoli ni bila besedna zveza »podari samega sebe« mišljena tako dobesedno kot zdaj. Novoletno darilo sebe s pentljo in voščilnico v roki s pripisom: Sem tvoj/-a naslednjih 24 ur! je še kako originalno.
Obdarovanje teži k nematerialnemu. »Če želimo razveseliti svoje bližnje,« začne svoje zamisli predstavljati Vovkova, »lahko premišljujemo o tem, kako obdariti z izletom po bližnji in daljni pokrajini, o skupnem preživljanju časa, podarimo lahko vstopnico za kinopredstavo ali kopališče, še posebno je dobro premišljevati lokalno. Je že tako, da z nobenim kupljenim izdelkom ne moremo zagotoviti tudi zadovoljstva. Ne vemo, ali izberemo prav, je tisto, kar smo kupili, tudi nekaj, kar bo oseba potrebovala. Za iskanje porabimo ogromno časa, s prevozom sproščamo nepotrebne strupene emisije. Vse to družine gotovo ne osreči. Če pa kupimo bon za jezikovni ali kaligrafski tečaj, vozovnico za vlak, pričaramo občutek skupnosti, svoj čas, kar je veliko bolje. Ne nazadnje lahko za drugega spečemo kruh ali pa bližnjega naučimo nečesa, kar obvladamo mi, on/ona pa še ne, na primer.«
PODARITE KNJIGOVida Ogorelec Wagner je direktorica Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Če je naša želja delovati etično in ekološko, se moramo vprašati tudi, kaj natančno želimo sporočiti oziroma spodbuditi. Poudari: »Seveda lahko ob nakupih daril premišljujemo lokalno, o tem, kako prenašati tradicijo, kako podariti nekaj, kar je ekološko pridelano. Druga možnost pa je popolna dematerializacija. Kot že rečemo, podarimo svoj čas.« Prepričana je, da je knjiga ali kakšen drug medij, ki nam odpre oči, nas razsvetli, zelo veliko vreden. Njegova duhovna razsežnost je v primerjavi z materialno substanco neprimerljiva. »S sodobnimi igračami je ravno nasprotno. Darila za otroke so res velik izziv. Komercialnih interesov je ogromno, oglaševanje pa nasilno. V prezasičenosti z igračami jim ni kmalu nič več dragoceno,« je prepričana Ogorelec Wagnerjeva. »Ozaveščeni nakupovalci še niso v večini. Menim, da množična, globalna proizvodnja nikakor ne more biti tudi etična. Etično je lahko nekaj, kar je vezano na lokalno ekonomijo. Trg ima pač svoje mehanizme.«
MINIMALIZEM VSE LETOPopolno darilo je tisto, ko prava oseba pokloni pravo darilo pravemu/pravi. Obdarovanje je treba gledati celostno, in ne samo materialno. »Vendar če dobro pomislim,« pove Wagnerjeva na iztočnico, da je december pravi čas za razmislek o eko obdarovanju, »siljenje k askezi in minimalizmu v prazničnem času – medtem ko vse dneve v letu zapravljamo – je čisti absurd. K askezi in minimalizmu bi morali težiti vsak dan, tako bi si za praznike lahko privoščili kaj posebnega. Takrat bi lahko jedli tudi dimljenega lososa z Aljaske. Planet kaj takega lahko prenese. Lososa vsako jutro za zajtrk pa najbrž ne.«
Kot že rečeno, je odločitev za ekološko in etično življenje stvar osebnega prepričanja in življenjskih načel. Povprečen Slovenec v manj kot dveh mesecih proizvede toliko odpadkov, kot je težak sam. Vsak posameznik vpliva na podnebne spremembe in vsak se lahko sam odloči, ali bo k onesnaženju bolj ali manj prispeval. Vse leto.
SVETLI ZGLEDIVida Ogorelec Wagner je praznična darila že kupila: »Sestri bom podarila veliko funkcionalno torbo s pripomočki za vrtnarjenje. Prišla ji bo zelo prav. Nakupila sem tudi nekaj knjig. Ena od njih ima naslov Meditacije za ženske, ki preveč delajo. Za bližnjo osebo, katere imena še ne smem izdati, ker za darilo še ne ve, sem kupila Zadovoljno brenčanje, in sicer čebeljo matico. Za drugo drago osebo pa Čarobno krošnjo, in sicer sadiko avtohtone drevesne vrste, posajene v naravo.«
Domači mag. Nade Pavšer že vedo, s čim jih bo razveselila. Veseli so skupnega kosila, obiskov. Sama bo vnukom podarila doma izdelane igrače, oblačila, ki jih potrebujejo, denar pa bo namenila tudi misijonskemu središču v Afriki, ki zbira sredstva za šolanje otrok. Na vprašanje, ali lahko posameznik spremeni svet, odgovori z zgodbo ene izmed ekoloških šol v bližini Freiburga: »Obiskali smo jo pred leti. To je bila manjša šola, v kateri so se odločili, da bodo kar najbolj zmanjšali količino odpadkov, ki jih proizvedejo. Izkazalo se je, da so otroci tako zelo vplivali na svoje starše, da so kmalu s prodajnih polic izginili vsi izdelki, ki do okolja niso bili prijazni. Kup komunalnih odpadkov se je tako zmanjšal, da je razlika v ceni, ki so jo izračunali skupaj z občino, prinesla tolikšen prihranek, da so lahko šoli namenili denar za dodatna učna sredstva, ekskurzije in dejavnosti. To je dokaz, da je mogoče.«
Piše: Nika Vistoropski
priloga Ona, 9.12.2008
