Mi lahko, prosim, izdaš, kako meditraš? Na kakšen način?
upam, da nisem preveč podrobna...ne me kregat
Meni to predstavlja kar problem, sem bolj hiperaktivna kot ne...umestim se v udoben položaj, tako da sem dobro podložena z blazinami in sem v napol ležečem položaju. Biti mora tišina in tema, ker me vse dekoncentrira! Zaprem oči in začnem s sprostitveno tehniko (primer: v mislih si govorim; sem mirna in sproščena…moje roke (noge, glava…) so mirne in sproščene, sem lahkotna…). Ko začutim, da je »čas«, preklopim kanal in se navadno znajdem med kristalčki (občutek, da sem pod zemljo, vendar popolnoma varna), ki jih občudujem, se jih dotikam…vseskozi pa vidim rahlo svetlobo, proti kateri se pomikam. Ko pridem do svetlobe, se navadno znajdem na kakšnem travniku, kjer sproščeno tekam, duham rožice, poslušam ptičke…še vedno sledim svetlobi (čeprav je svetlo). Pridem do klifa, od tam dalje je vse popolnoma belo. Čeprav ni tal, prestopim. Večkrat letim, včasih samo hodim po tej belini. Vem, da je tam veliko ljudi (?), vendar nikogar ne vidim, nihče me ne ogovori, ampak sem prepričana, da nisem sama. Belina postaja ZELO bela, opažam silhuete (ljudi?), ki mi naredijo potko proti svetlobi, skozi katero stopim. Sem pod slapom, po meni teče voda, vendar je vse belo. Tukaj spet preklopim na vizualizacijo in recimo temu, da sanjarim to, kar bi rada, da bi se mi zgodilo. Ko odsanjam, nekako strnem željo v kratek stavek, prosim Angele, Svetnike, Kreatorja (Boga), da naj se zgodi, da se že dogaja, se zahvalim in zaključim tako, da stojim pred klifom, pod mano teče reka (ogromna, globoka) in jaz preprosto skočim. Brez strahu, iz užitka. Pod vodo pogledam navzgor, vidim poigravanje svetlobe, mehurčke…in zaplavam proti svetlobi. Iz vode pridem pod slapom, prepustim se še malo vodi in potem stopim po potki. Navadno me obkroža čudovita meglica svetlo vijoličaste barve. Takšne posebne barve. Ko izgine, navadno odprem oči. Vse skupaj traja tam od 30 minut do 1 ure.
Delam prav?
