Spletni simbol
Filozofija, religija in družbena problematika => Družina, otroci, ženska, moški, sociološka vprašanja => Topic started by: Nataša on November 25, 2007, 07:20:31 PM
-
V tem obdobju se zelo ubadam z vprašanjem, kako otroku pomagati, da se postavi na noge in lahko parira svojim vrstnikom.
Hčerka ima 7 let in obiskuje 2. razred. Že v prvem razredu je imela težave s sprejemanjem novega okolja. Vsako jutro solze, prošnje, da ne gre v šolo itd.
V šoli so jo zmerjali, žalili in ker ni navajena grobosti se tudi braniti ni znala. Za njo je bil to šok.
Z muko je hodila v šolo in še danes hodi z muko. Enostavno ne more sprejeti grobosti in divjanja. Umakne se in tiho postopa po razredu med odmorom.
Bodrila sem jo, naj se priključi sošolkam, naj se pogovarja, igra... Odvrnila mi je, da se nočejo z njo igrati. Nagovarjajo druga drugo, da se z njo ne smejo igrati. Ko pristopi zraven jo spodijo proč z besedami,ki jih od tako majhnih otrok nebi pričakoval. In to boli. Boli otroka in mene, ki to gledam. Sprašujem se, zakaj? Hčerka je nežna, topla punčka, ki vedno zmore zaščititi tistega, ki se mu godi kaj hudega, vendar sama sebe ne zmore.
Pred dnevi je ponovno jokala v šoli, ker jo je neka punčka brez razloga napadla- fizično.
In kakšen nasvet sem dobila? Naj otroka peljem k psihologu. Zato, ker je jokala.
Zdaj se sprašujem, ali je moj otrok potreben posebne obravnave, ali pa tisti, ki se brez razloga nasilno obnašajo.
Naj otroka peljem k psihologu, da bo dobil še večji občutek, da je z njim nekaj narobe?
Imajo res divji otroci prav? Je grobost danes normalno obnašanje v družbi?
Zakaj se takega otroka ne zaščiti in ne napravi red drugje? Mar ne bi bilo lepo, da bi otroke vzgajali v strpnosti, sprejemanju drug drugega, v prijateljstvu?
Ko se globoko zamislim, me je groza ob misli, kaj nam bo življenje prineslo v prihodnosti. Moramo resnično otroke vzgojiti v popadljive volkove, da bojo uspeli v življenju?
Po drugi strani pa toliko govorijo o psihičnem in fizičnem nasilju v šolah.
Moje mnenje je, da posebno obravnavo potrebujejo tisti, ki nasilje ustvarjajo, ne tisti, ki ga trpijo.
Kruto je, da se to opaža že pri tako malih otrocih, kaj bo, ko bojo veliki?
Upam, da sem to dodala v pravo temo, v kolikor ne, se opravičujem.
-
Z razrednikom/razredničarko si že govorila? Je mogoče možen prehod v paralelni razred?
-
Jaz otroka ne bi peljala k psihologu. Solstvo v Slo in pristop je za moje pojme popolnoma zgresen. Namesto, da bi otroka vzpodbujali, iskali poz strani, ga tlacijo k tlom ... Pri tej starosti se otrok sploh ne bi zavedal zakaj je tam in bi se avtomatsko pocutil drugacnega, da je z njim nekaj narobe, da je drugacen. Sploh, ce je obcutljiv.
Otrok ne krivim, navsezadnje se besed in dejanj niso naucili sami od sebe. Zrcalo starsev, a ne ... Pa bi imelo kaksen efekt, ce se bi pogovorili s starsi, ki bi potem sami vplivali na otroke? Pedagogi pa imajo tukaj se najpomembnejso vlogo. Ne vem kako lahko vse skupaj gledajo in nic ukrenejo. ???
-
Pikica, govorila sem z razredničarko. Saj se trudi, ni kaj. Vendar še vedno mora moj otrok k psihologu.
Azra, tudi jaz sem mnenja, da bo otrok sprejel pogovor s psihologom popolnoma napačno. Punčka bo pač mislila, da je res z njo kaj narobe.
Se pa tudi strinjam, da otroci niso sami krivi za nasilno vedenje.
Čudi me le to, da resnično malo ukrenejo, oz. z napačnim pristopom. Otroku se lahko ta travma pozna skozi vse življenje in ga ovira v njegovih uspehih na vseh življenskih področjih. Saj izgubi samozavest, ter zaupanje vase.
Pogovor s starši bi bil res dobrodošel, vendar tu je razrednikova volja...
K psihologinji bom najbrž šla, vendar zato, da vso stvar predstavim v malo drugačni luči.
Bomo videli kaj bo.
-
Mislim da bo tole kar "hot" tema. Jaz sem imela ravno tako podobne izkušnje kot ti Nataša.
Hčerkini sošolci in sošolke ter klima v razredu so bili že od začetka zelo fajn, tudi starši, saj smo imeli kakšne probleme, kje jih pa ni, ampak smo se odkrito vsedli, pogovorili ter si priznali da nihče ni popoln in se s težavami začeli ubadati že takoj na začetku in jih tudi rešili.
Danes, ko je v 7. razredu, razred funkcionira zelo dobro, otroci si med sabo pomagajo, so prav tovariški, kar je dandanes že redko med mladino, je vse preveč "amerikanizacije" pa nezdrave tekmovalnosti. Tako daleč, da si v srednjih šolah prodajajo zapiske, če kdo zboli in ga par dni ni v šoli.
Šolska zgodba s sinom je pa zelo podobna tvoji Nataša. Poleti preden je šel sin v 1. razred nam je za rakom umrl mož in to je bil za oba otroka šok.
Otroci so pa zelo kruti in tisti najbolj nasilnmi in brezobzirni so "začutili" da je sin ranljiv, nesrečen in da se ne zna postaviti zase, ker je bil pač v drugačni stiski. Takoj so se spravili nanj. So ga tepli, izsiljevali za denar, zastraševali. Tako daleč, da je 2x zapovrstjo zbolel za pljučnico.
Šola je po moji intervenciji sicer takoj opravila razgovore s starši, skupinsko v razredu z otroci, so obravnavali tematiko nasilja itd. Njihovo obnašanje se je pa v različnih oblikah bolj ali manj nadaljevalo.
Če ne narediš tega kar ti ukažemo, ne smeš biti z nami, nisi naš prijatelj, se ne bo nihče pogovarjal s tabo...
Vse skupaj se z leti le še stopnjuje: zdaj ko so pa v 4. razredu, se pa spet pojavljajo težave z nasiljem, podivjanost... Šola lahko le gasi požar, tukaj je klima v razredu popolnoma drugačna, starši se z otroci ne ukvarjajo, si zatiskajo oči pred tem, da imajo problem. Otroci so prav podivjani. Takih fantov je v razredu 6, moj je sedmi, ostalo so punce. Pa me potem sprašuje, s kom naj pa bom prijatelj, če so pa vsi taki?
Na splošno se pa nemoč šolskih struktur skozi zakonodajo in stanje duha v družbi na splošno le stopnjuje.
Moj sin je hodil 2 leti na judo, da je pridobil malo samozavesti, ga je pa v takem okolju težko vzgajati, da ne zapade v nasilen vzorec obnašanja, saj ga vsak dan intenzivno doživlja po 8 ur na dan.
So pa tudi punčke zelo krute med sabo, ravno tako se izločajo in kakšne sploh ne sprejmejo medse, so pa za otroke v teh letih to kar težke preizkušnje.
-
Nensi,
tvoja zgodba je prav grozljiva in verjemi, da sočustvujem s teboj in tvojima otrokoma.
Res je nasilja veliko v šoli, jaz sem bila tudi zgrožena, ko sem videla kako so učitelji nemočni v nekaterih situacijah.
Ravno v hčerinem razredu, ko je učiteljica malo okrcala nekega fantka. Pa nič hujšega ni bilo. Starši so pa prihiteli in napravili vik in krik, saj njihov fant je dober, pa čeravno vsepovprek pretepa sošolce.
Hja, le kam gre ta svet?
-
Brez dvoma so problematični otroci v vseh šolah, razlikujejo se le generacije menim. Konkretno pri moji hčerki že od prvega razreda vsi medsebojno sodelujejo. Nekoliko slabše, a nič preveč slabo je pri sinu v razredu. Toda Nataša. V šoli imate tudi vodstvo in nenazadnje Svet staršev, ki bi moral nadzirati organiziranost šole kot take. Je pa res, da nekateri starši nočejo priznati krivice svojih otrok in tako letajo v šolo v bran svojim otrokom kadar je treba in kadar ne.
Toda kot vem, tudi starši navadno nazadnje stopijo do vodstva šole, medtem, ko Svet staršev se pogosto na sestankih ukvarja z manj pomembnimi stvarim kot je to vzdušje otrok v šoli.
Andres
-
joj groza. res spčustvujem z vsemi starši. to, kar se dogaja danes po šolah je res .... ni beseda za to.
Nataša, mislim, da so hoteli hčerko poslat k psihologu samo zaradi kakega suportivnega pogovora in ne ker bi bilo z njo kaj narobe. zna se pa zgodit, da bo hčerka to res narobe razumela in bo še huje. najboljše bi bilo ta problem odpret na kakem roditeljskem sestanku ali pa kaj.
jaz sem tudi pomislila, da bi gčerko prepisala v kako paralelko. pa vodstvo šole naj uredi to nekako. če jim boš zagrozila s kakim preverjeno, bo se mogoče stvar pa kam premaknila...
ker oni delajo "vse za dobro otroka", sploh ko zua zgodbo zvejo mediji. žalsotno a resnično.
majo pa danes tudi take zakone, da so nasilni otroci v šoli zaščiteni dosti bolj kot njihove žrtve. kam gre ta svet.
-
Mene pa pri vsej stvari najbolj moti dejstvo, da je ne samo šolstvo, cela družba prišla v fazo, kjer se moramo tisti, ki ne povzročamo težav, zaradi lastne ali otrokove varnosti, lažjega funkcioniranja, umikati (prepis v paralelko, prepis na drugo šolo...) v prid tistim, ki težave povzročajo, saj se nihče več nima ne poguma, ne volje, ne časa, ne energije... ubadati z njimi.
Jaz otroke učim, da se je s težavami najbolje spopasti takoj, preden postanejo še večje, ob takem načinu funkcioniranja vseh institucij pa je to zelo težko ali pa definitivno za njih težja pot.
-
Včasih je dobro, da pogledamo rojstno karto otroka in vidimo, če so težave prehodnega značaja oz. kje je srž vse situacije /problema/. Mame se lahko tako lahko z notranjim svetom otroka pobližje spoznamo in potem tudi vemo kako in na kakšen način bomo najbolj ustrezno za otroka poiskali strokovno pomoč, če je treba.
-
Jaz imam sedaj izvensolsko dejavnost na solah, pa se itak samo z disciplino ubadam. Vcasih mi je se tistih 60 minut tezko, saj otroci na momente cisto podivjajo- ce se jim kaj ne da delat, tezijo drugii, jim vzemajo puscice, odnesejo torbo...
Pa potem slisim starse, ki recejo, no sedaj te peljem pa se na plavanje, jutri te bo oci peljal tja... in se sprasujem: ali starsi vpisujejo svoje otroke na toliko interesnih dejavnosti, samo da se jim ni treba ubadat z otroki, jih ni potrebno vzgajat... Vecina otrok je super in se jih da ukrotit, je pa nekaj takih, ki se morajo samo dokazovat.
Ko sem jaz pred 20 leti zacela hodit v solo, se ne spomnim, da bi bili taki. Mogoce smo pa bili, pa se ne spomnim. ???
-
Nataša vse kaže, da imata najina otroka zelo podobne težave. Pri nas je moj starejši dečko nežen, občutljivček, krivico močno čuti,... To pa kot si že sama ugotovila v današnjem grdem svetu ljudje jemljejo kot napake, namesto da bi bile vrline. V začetku tvojega posta ga prav prepoznam, jok, nočem v šolo,...
Naj opišem prejšnja šolska leta...:
Pretepanje med vsakim odmorom, pri kosilu, telovadbi, po pouku,... Razredničarka (ki se je prvi 2 leti sicer tudila) je odgovarjala z: ni me bilo zraven, torej ne morem razsojati in kaznovati. Otrok je neprestano zboleval (zaradi stresa mu je padla odpornost), šolski "uspeh" je bil katastrofalen, svetovali so ponavljanje razreda,...
Tar_mar mi je svetoval naj zamenja razred. Sicer ne bom trdila, da je letos popolno, pa vseeno v primerjavi s prejšnjimi leti je super. V šolo gre dokaj rad, ima prijatelja, šolsko delo mu ni več v tako breme...
Glede na to, da je "šele" v 2. razredu (moj je letos v 5.) bi ti svetovala da bodi ostra (jaz nisem bila dovolj), postavi se zanjo, če je treba kar dvigni glas, saj je žal dostikrat tako, da se zlepa pri šolnikih ne doseže kaj dosti. Nikakor je ne vozi k psihologu, res bo več škode kot koristi. Žal je tako, da so (no ne ravno vsi) otroci že v prvih razredih OŠ (nekateri že celo v vrtcu, kot vidim pri mlajšemu) krepko pokvarjeni, zviti in kruti vsaj kolikor sem jih uspela opazovat.
Ko bom imela malenkost več časa napišem še kaj na to temo, saj imam žal kar precej izkušenj. Do takrat pa ti priporočam, da na internetu malo pobrskaš po člankih o indigo, kristalnih in mavričnih otrocih. Mogoče pa svojo deklico najdeš med njimi ;)
lp
T.
-
No, da še jaz nekaj napišem na to temo, saj smo imeli zelo podobne težave z mojim bratcem, no zdaj ej že v 6 razredu.Največji problem ej, da imajo prva tri leta otroci samo eno učiteljico in če je učiteljica katastrofa, potem tudi od otroka ne moreš pričakovati nebes. V drugem razredu je namumrlasestrica, kar je našega malega zelo potrlo in ker je že drugače tudi bil nižje rasti tak suhcen, je bil dnevno na sporedu za zmerjanje, pretepanje, izsiljevanje itd....v šoli komaj zvozil, ni hotel v šolo, odpor totalen, skratka kriza na celi črti....To se je vleklo kar do šestega razreda, zdaj ap popoln preobrat že s prvim dnem...rad gre v šolo, malo se je "potegnil v višino", nekak se uči to presneto poštevanko za nazaj, pa ima ga več učiteljev, tako da se najde nekaj tudi zanj, skratka sprememba in vedno bolj ugotavlajm zakaj, namreč puberteta ga je začela metat sto na uro, tak ad so zdaj drugi problemi....kupte mi nove čevlje, tako torbo, svetlo moder pulover, lišpa se v kopalnici kot da bi šel ne vem kam,,,,s tem se hotela povedati, da je potreben čas, zagotovo bodo vsi vaši otroci nekoč našli pravo pot, neka svoja zanimanja, na katerih bodo blesteli in jih bosprejela tudi okolica, je pa res, da se odnos otrok drug do drugega zelo spreminja in da je vedno več izsiljevanja itd...
-
Jaz se strinjam z zgoraj opisanimi mnenji glede slovenskega šolstva.
Dejstvo je, da večina, poudarjam večina in ne vsi, učiteljiv osnovnih šolah učijo, ker imajo izbrabo za to in ne iz ljubezni do otrok in do poklica. Dejstvo je tudi, da je učiteljski poklic zelo razvrednoten in da učitelji to čutijo. Dejstvo je tudi, da so danes otroci drugačni, kot smo bili mi pred 20imi, 30imi, 40imi leti - so indigo, kristalni,..., kar zahteva popolnoma drugačen pristop, kar pa pomeni dodatno izobraževanje in delo s srcem, dušo,.... In tu se ne da goljufati in glumiti. In to me pri šolnikih najbolj moti. Osladnost, da gre na bruhanje. Starši smo kar se vzgoje tiče na zelo podobnem. Stare, priučene vzgojne metode ne primejo več, novih nismo vešči. Potem pa imamo, kar vidimo :(.
In na koncu smo krivi starši. In nas pošiljajo k pishologom, na družinske psihoterapije v ustanove, ki poberejo veliko denarja, pravega učinka ni, razultat pa ponavadno tak, da rečejo, da v šoli pa res ne ravnajo prav.
V naši družini smo imeli hudo, lahko rečem prav travmatično izkušnjo, letos spomladi. Če bi poslušala svojega "angela varuha" bi že takoj na začetku vsemu naredila konec, tako pa sem vztrajala, poslušala šolsko svetovalno službo, ki je KAO hotela pomagati, v bistvu pa niso imeli blage veze, niti proste kmečke pameti.
Cele zgodbe ne bom opisovala, ker bi porabila ves dan in podobnih na forumih na netu najdeš kolikor hočeš. Na parih koncih sem dobila nasvet naj se obrnem na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani pa sem rekla: Zakaj pa ne? Pa poglejmo, kaj nam država poleg "dobre" šole še nudi. No, presenečenje je bilo PRESENEČENJE. Ko sva s sinom odhaja s prvega obiska, sem se razjokala, po mojem od šoka, tako prijazni, razumevajoči in strokovni so bili. Psihologinja Leonida Rotvejn Pajič se je tako posvetila sinu, kot to lahko vidimo samo pri starših. Končno še nekdo, ki ga je resnično poslušal in čutil njegovo stisko. Poleg tega sva začela z BrainGym terapijo (več ne linku: http://avevita.si/index.php?option=com_content&task=view&id=39&Itemid=39), zamenjala šolo in zadeve so se kar naekrat uredile. In ugotovila sem, da obstajajo tudi Šole z velikim Š. Da nismo vsega krivi starši. Da je tudi šola vzgojna ustanova, samo delati je treba na tem. Saj otroci so se vedno cufali, suvali, žalili in se vedno tudi bodo, samo vsaka stvar ima svojo mejo in s pravim pristopom s strani šole se da veliko narediti. In, Nataša, ne nasedaj na besede razredničarke, da se trudi in da je naredila vse kar je v njeni moči. No, mogoče to zadnje res drži, mogoče le ona ne zna :(.
Toplo ti priporočam tudi Tein nasvet - s pomočjo astrologije boš lahko veliko bolj učinkovita in boš bika lahko zagrabila za roge kot je treba.
Če bosta s hčerkico šli k psihologu, ne naredit tega s slovenskim vzorcem, da je z njo nekaj narobe in da ni "noramlna". Vsak bi kdaj pa kdaj moral k psihologu ;), noben ni popoln. Pa kaj če je 90% otrok in njihovih staršev, ki bi ga potrebovali bolj kot tvoja hčerkica - to naj ne bo izgovor. Mogoče pa kak nedolžen pogovor obrne situacijo na glavo ;D.
Vso srečo vama želim in naj vama angelčki "držijo štango".
Lep dan!
Iza
-
Vsem skupaj se prav lepo zahvaljujem za nasvete in besedno pomoč. To res pomaga. Človeka utrdi v svojem prepričanju, mu da moč za naprej in navsezadnje ve, da ni sam. Hvala.
Nekaj časa je minilo, zato zdaj sporočam kako stvari potekajo.
Krepko sem zavihala rokave in šla v boj. Najprej sem govorila s starši in ugotovila, da na tej šoli nisem osamljen primer.
Hčerka je bila zaradi stresa in strahu v krču, pustila sem jo doma nekaj dni in se z njo veliko pogovarjala o tem problemu. Kolikor se je le dalo sem ji poskusila dati samozavesti in vedenja, da ni sama, da jo bom vedno zaščitila, naj se zgodi karkoli. Le naj se upre nasilnežem. Saj si zasluži, da se ima lepo v šoli, ravno tako kot vsi ostali.
Ves čas me je s strahom spraševala, kdaj bo morala iti k psihologinji, saj je slišala razredničarkine besede. Že takrat je mislila, da je z njo kaj narobe. In razločno sem ji razložila, da z njo ni nič narobe. Da bom šla k psihologinji sama in ji bom rekla, da psihološko pomoč potrebujejo tisti, ki nasilje ustvarjajo. To jo je malo pomirilo.
Z razredničarko sem se še enkrat pogovorila in, če bo potrebno se bom še večkrat.
Prava ironija pa je, da smo vsi starši pred približno mesecem dni dobili anketo, v kateri smo podajali svoje mnenje o nasilju v šoli in kaj predlagamo, da se ga izkorenini.
In na koncu uvidijo, da psihološko pomoč potrebuje otrok, ki je nenasilen. Kako nasprotujoče. In kot pravi Nensi, zakaj se morajo nenasilni vedno umikati?
Resnično ne gre drugače, kot da starši trdno stojimo ob svojih otrocih in jim dajemo maksimalno podporo.
Sem pa prebrala o indigo in kristalnih otrocih. Ja, moja mlajša v vseh pogledih ustreza kristalnim. Prav v vseh. Starejša pa se bolj nagiba k indigo. Zanimivo branje.
Prav lepa hvala vsem za vse nasvete, mi je branje dalo dosti moči v korakanju naprej.
Tea, jaz se na astrološko karto prav nič ne razumem. A mi lahko daš kakšno roko v pomoč?
Ti bom zelo hvaležna.
Lp. Nataša
-
Na naši "bivši" šoli so se tudi "intenzivno" ukvarjali z bojem proti nasilju. Ankete, predavanja, šolski pravilniki,...
Rezultat pa je bil podoben kot pri tebi: nedolžni otroci so morali k psihologu in v šolsko svetovalno službo, pa potem družine na družinske psihoterapije,..., rezultatov pa nobenih. Zaradi "krčev", o katerih pišeš, so nekateri otroci popustili tudi v šoli...
Dam samo en kratek primerček: En deček je mojega sina dobesedno razbil, ko je šel mimo njega. To je tudi priznal - da mu sin ni hotel nič. Pomoč sva iskala celo v zdravstvenem domu, pa hrbtenico sva morala slikat, kri mu je lila iz nosa,...., skratka fant je posel opravil profesionalno. Ko smo morali potem v šolo na razgovor, so fanta s strani šole branili, njegovih staršev sploh niso klicali v šolo. No, potem sem iz zanesljivih virov izvedela, da je fant enkrat že prišel s pištolo v šolo, da bi ustrelil sošolca (kar so mu na srečo preprečili) in ko so v šolo klicali starše, je oče rekel, naj se njegovega sina samo dotaknejo, da bo prišel v šolo in vse potrelil.
To je bilo tudi zadnje dejanje naše spomladanske drame :-\
Lep dan!
Iza
-
Iza, pa to je katastrofalno!
Kaj je res povsod tako? In nihče se ne zgane, od tistih, ki bi se morali? Nimam besed.
Naravnost...katastrofa!
In ravno sinoči poslušam pri poročilih ponovno o nasilju v šolah. Seveda sem se spomnila na svoj primer, ter se le grnko nasmehnila.
In tega je vedno več!!! :'( :'( :'(
-
:-\ Res je žalostno. Predvsem zato, ker bodo ti otroci prav kmalu odrasli....
Moj mlajši sin je prav magnet za vse kar ni čisto po "regelcih". Tako ga je hudo pretepel sošolec 3 leta starejšega sina, ko je bil mlajši v drugem razredu (ki je šel spet valjda ravno po pomoti mimo). Normalno, da naju je z možem že sredi delovnega dne odneslo naravnost v ravnateljevo pisarno. In ta je rekel, kaj da se sekirava, saj je mali še živ - pa kaj, če ima poškodovan palec na nogi - to se bo že pozdravilo. Nasilje smo prijavili na policiji, pa so rekli, da ne morejo kaj dosti, saj je napadalec mladoleten. V vsej svoji nemoči je mož pisal varuhu človekovih pravic in ministru za šolstvo. Po dobrem mesecu je dobil odgovor (samo od varuha), da so klicali na šolo, kjer so rekli, da nasilja na šoli ni (čeprav so se v tistem času dogajali napadi , ki so se končali z rezanjem žil na roki,....) in naj se ohladi... :-[
Samo ni tako v vseh šolah. Meni je samo žal, da sem tako dolgo vztrajala. Na novi šoli nimajo kamer, nimajo varnostnikov, nimajo razbitih stikal in straniščnih školjk, učitelji nimajo spraskanih avtov... Imajo pa strog red in pravila, ki so za vse enaka (to je zelo pomembno), ki se jih vsi držijo. Otroci so na prvem mestu, pa čeprav so učitelji zato brez malice. Npr. po hodnikih vidiš veliko rož (kar je danes v šolah prava redkost) in če se zgodi, da kdo lonček razbije, mora enostavno prinesti novega in rožo sam presaditi (Zato ne dobi ukora, ni izločen, nihče ga ne obsodi, da je zločinec - take zadeve naredijo potem otroke agresivne, negativne,...). Vsak hujši "prestopek" se obravnava direktno v ravnateljičini pisarni. Otroci so tam baje deležni toplega, a zelo vzgojnega pogovora - in baje zelo pomaga. Zavedajo se, da je otrok v osnovni šoli težko pokvarjen - da je to oktrok v stiski, ne glede na to kaj je njegov problem (je nasilen, je napaden,...) in mu poskušajo pomagati in to z veliko mero optimizma in ljubezni.
Nataša, mogoče bi pa pomagalo, če hči začne trenirati judo ali aikido ;D Jaz sem svojčas resno razmišljala o tem ;)
Lep dan!
Iza
-
Iza, lepa hvala za nasvet.
Sem jo že pred časom vpisala na judo, toda ni šlo.
Ni se znašla, umikala se je in nazadnje ni več hotela hodit na trening.
Zdaj je ne želim več silit....ko bo sama začutila, da je dovolj močna in si bo to sama želela...
Ravno zaradi samozavesti sem jo vpisala na judo. Vendar zdaj vidim, da je v bistvu trenutno vse v mojih rokah. Tako jačanje njene samozavesti, kot šolski sistem. Tudi jaz ne bom pustila, da zadeve tečejo v napačno smer, tako, kot ti nisi. Zavedam pa se, da je uspeh vprašljiv. Toda krivice res težko prenašam. Napačnim stvarem se je treba upreti.
Bomo videli kako bo.
Tvoja zgodba je naravnost šokantna!
Še enkrat hvala, Iza in lep dan.
-
Uh Iza, to je pa grozno kar pišeš o prejšnji šoli. No, tisti, ki otrok nimamo pol dneva v takšnih razmerah, se potem lahko le vprašamo, če le včasih upravičeno ne kritiziramo.
Moja otroka sta deležna odnosov v podobni šoli kot je vaša nova. Resda vedno znova pride v šolo kakšne izrodek, a se ga spremlja in tudi išče vzroke zakaj je drugačen, bolj agresiven od ostalih. Torej. Na tem se dela, kot vidimo po tvojih besedah, pa se ne dela povsod, oziroma se tiste destruktivne učence zagovarja.
Andres
-
Iza
mi vsi lasje stojijo pokonci ko berem kaj se vam je dogajalo. Potem razmere na naši šoli izpadejo skoraj sprejemljive.
Je res veliko odvisno od vodstva. Če ima to red pri sebi in v učiteljskem zboru, potem je tako tudi na šoli, drugače je pa bolj za sproti, gašenje požara s premalo vode.
-
Res je bilo hudo, s tem, da so bila psihična naslija, vsaj po mojem mnenju, še veliko hujša :'(.
Smo se po zaključeni drami doma kar precej pogovarjali o tem, zakaj nas je to doletelo in kaj se moramo vsi iz tega naučiti. Upam, da smo ozavestili večino in da nam ne bo treba ponovno skozi enake "bedastoče".
Pri šoloobveznih otrocih je problem ta, da si ne izbirajo družbe (sošolcev, učiteljev in ostalih...) sami in težko rečejo "grem, pa naj se zgodi karkoli". Odrasli lahko to na nek način naredimo "vsak dan", čeprav je treba problem navadno rešiti znotraj sebe in je potem vse v redu; vztrajati nam pa le ni treba do "uničenja" ;)
Lep dan!
Iza
-
V razmislek (prejeto po mailu):
Piše: Vita Mavrič - pevka in igralka
Svet je oder, kjer vsak igra svojo vlogo!
Miklavž je minil in včeraj sem se naposlušala zgodbic o tem, kaj vse so dobili Gašperjevi sošolci in sošolke za darila. Povem vam, to je manjši obup! Kakšne čokolade, rožiči ali mandarine! Tekmovalnost in socialne razlike med njimi, pa več kot očitne. Računalniške igrice, game-boyi, mobilni telefoni, razne divje igrače in podobne norosti ... Z vsem tem, si
danes lahko fant kupi svoj prostor in status v razredu, sicer je iz družbe prav kmalu izločen.
Ampak, tako pač je. Čas, ne moremo zavrteti več nazaj.
Za zdaj, je Gašper (na srečo) še zelo skromen. Kljub temu, zelo pozorno in veliko časa namenjam ravno pogovorom, na to temo. Žal, materialne dobrine niso edine, s katerimi se obmetavajo?! Eden od pomembnejših dejavnikov je zunanji videz. In to ne samo med dekleti, ampak celo pri fantih! Včeraj sem v šali, odklonila povabilo v slaščičarno z razlogom, da je že čas, da izgubim tistih nekaj kilogramov viška, saj je pred vrati koncert v Cankarjevem domu, pa oddaja pri Mariu in podobno. Povsem resno, se je pridružil moji teoriji tudi sam in mi zatrdil, da mora shujšati tudi on. Prosim? Pa, saj je še na pol dojenček, star je sedem let? O čem, pa govori? On, pa mi je mirno še enkrat zatrdil, da res noče biti nikoli debel (čeprav je suh kot preklja), ker se iz debelih otrok vsi norčujejo.
Takoj sem pozabila na koncert, na obleke Alana Hranitelja v katere bom morala zlesti v Cankarjevem domu, Maria, oder, fotografiranja in podobne nečimrnosti in takoj, ampak takoj odpeljala otroka v slaščičarno in obema naročila najini najljubši torti! Nič mu ni bilo jasno, všeč mu je bilo pa vendarle. Rekel je: Mami, a nisi rekla, da moraš shujšati? Jaz, pa sem namesto zgodbe o dieti, začela Gašperju pripovedovati zgodbo, ki me spremlja že vse življenje in mi še vedno leži kot kamen na srcu.
Kot otrok, nisem obiskovala vrtca. Živela sem v majhnem mestu, vse otroke iz mojega dvorišča pa so v glavnem čuvale babice oziroma stare mame, kot smo jih klicali na Štajerskem. To je bilo nekako povsem samoumevno. Ker sem živela v samem centru mesta, sem bila pravi otrok ulice, ki pa takrat še niso bile tako nevarne kot danes. Zjutraj so nas male podivjane kozličke spustili na dvorišče in do večera z nami niso imeli nikakršnih skrbi. Sama ne vem kako, ampak resnično smo se znali igrati. Moje otroštvo je bilo kratko, a zelo pestro in brezskrbno. S prijatelji smo si bili enaki v vsem in tudi delili smo si vse med seboj. Nihče od nas ni vedel za bogastvo in ga tako tudi ni pogrešal. O šoli se sploh nismo pogovarjali, kaj šele, da bi o njej razmišljali. Niti nas nanjo (tako kot to počnemo starši danes) nihče ni prav posebej pripravljal. Bili smo vrženi v vodo, iz katere je bilo pač potrebno splavati. Nekega dne so mi doma enostavno oznanili naj uživam, dokler še lahko, kajti jeseni grem v šolo. Ko pa sem odšla v šolo, se je zame zares prav vse spremenilo. Odnosi z vrstniki so bili drugačni kot sem jih bila vajena na domačem dvorišču. Med drugim, je takrat v šolah vladala še precej huda disciplina. Učiteljic (takrat še tovarišic) smo se bali kot hudič križa. Ena izmed njih, je bila pravi strah in trepet razreda. Za vsako najmanjšo napako me je povlekla za lase, če smo bili nemirni, je z metrom (ki je bil bolj podoben palici kot nečemu, kar služi za učenje) udarila po mizi tako močno, da nas je streslo od strahu. Za kazen, nas je moralno poniževala, s pošiljanjem v kot in še bi lahko naštevala! Otroštvo je v hipu izgubilo sijaj, umetnik v meni pa je kmalu poiskal stik s statusno izločenimi iz družbe. Postali so moji najboljši prijatelji. Malo zaradi uporništva, malo zaradi mirovnika, ki je tlel v meni, malo pa zaradi tega, ker so me od nekdaj zanimali ljudje in nikoli površna in splošna merila o njih.
Moja najboljša prijateljica je bila deklica iz zelo siromašne in mnogoštevilne družine. Borila se je s prekomerno težo in je bila zaradi tega že od prvega dne tarča zasmehovanja. Kadarkoli sem stopila v njihov dom, so jedli žgance. Žgance za zajtrk, žgance za kosilo, žgance za malico in še za večerjo. Na petek in Svetek! Takrat smo si malico v šolo nosili še sami. Nekateri so imeli s seboj jabolko, drugi kakšen kos domačega peciva ali jogurt. Le moja ljuba prijateljica ni imela nikoli ničesar, zato sem svojo malico vedno delila z njo. Nekaj otrok iz bolj pomembnih družin pa je velikokrat malicalo celo sendvič. In to ne običajen, ali doma pripravljen sendvič, temveč poseben sendvič, na katerem je bilo za vzorec francoske solate, nekaj okrasne zelenjave in košček pršuta. Razkošje! Sendvič, kupljen v specializirani delikatesi (takrat edini v mestu), v katero moja prijateljica sploh še nikoli ni vstopila. Bilo pa ji je v največje veselje opazovati njeno izložbo.
Naslednji dan, mi je pripovedovala, kako je sanjala same sendviče okoli sebe. Temu sva se še velikokrat od srca nasmejali. Res sem jo imela rada. Bližale so se še ene od počitnic. V šoli je vladalo neko nepisano pravilo, da se mora učiteljicam na zadnji dan pouka prinesti darilo. In kot po navadi, smo se tudi tokrat, z darili vred zvrstili pred Njo! Najbolj nepriljubljeno med vsemi, veseli, da smo se je rešili za vedno! Darila je odvijala kar pred nami, da se je takoj videlo, kdo od naših staršev ima več pod palcem in kdo se zna najbolje prilizovati. V celem šolskem letu ni bila z nami tako prijazna in nasmejana, kot na ta dan.
Tedaj, pa se je zgodilo nekaj, kar je naredilo konec mojemu brezskrbnemu otroštvu. Ko smo se že vsi zvrstili pred učiteljico, je tiho in nadvse plaho vstala od mize moja prijateljica. Stopila je do učiteljice in ji z nekim svečanim mirom v njej sami, z drhtečimi rokami in sijočimi očmi predala nekaj malega, zavitega v bel papir? V razredu je nastala grobna tišina. Namesto, da bi molčala, je učiteljica ponovno začela gruliti kako res ne bi bilo treba in oh in sploh, ko pa je končno odvila darilo, je v trenutku planila v neustavljiv krohot, takoj za njo pa tudi ves razred. Bil je sendvič. Najbolj imeniten med imenitnimi. Zanjo, najbolj dragoceno darilo tega sveta. Stala je tam ... Brez besed, bleda in majhna, ponižana in nerazumljena. Niti jokala ni. Samo strmela je nekam v prazno. Bila je kot angel, ki so mu polomili krila.
Želela sem si, da bi ne bilo res, da bi lahko zavrtela čas nazaj, ko je bila samo še ulica, želela sem si, da me ne bi bilo na svetu. Ko smo se jeseni otroci vrnili v šolo, smo se vsi po vrsti pretvarjali kot, da se pred tem ni nič zgodilo. Družili sva se še naprej. Postala je ena najboljših učenk v razredu. Nihče ji ni bil enak. Učitelji so jo odkrito občudovali. Imela je vse tiste vrline, ki jih ne moreš kupiti z denarjem ali z zunanjim videzom. Vsi so se čudili lahkosti, s katero je premagovala še tako zahtevne ovire. Bila je moj tihi vzor. Čeprav sem vedela, da je v resnici bes ni nikoli več zapustil, mi je njena borba dajala občutek, da je svet premagljiv. Vsi ostali smo se morali še naučiti plavanja med čermi, ona pa je po tej zares gorki izkušnji postala čez noč nezlomljiva. A, samo na videz. Kasneje sta se najini poti razšli in po mnogih letih, me je nekega večera, na cesti v Ljubljani ustavilo dekle, ki ga nisem poznala. Bila je ona. Povsem nerazpoznavna. Lepa, mlada bodoča zdravnica, manekenske postave. Uspelo ji je doseči nemogoče. Izbrala si je študij, o katerem je sanjala in premagala je celo kilograme. Nekaj, kar si je zastavila za končni cilj, je dejala. Pogovarjali sva se dolgo. O vsem mogočem, le tistega dogodka nisva omenili. Angel v njej, je nekako zamrl, bila je siva v obraz, na njej bi prepoznala le njen (od tistega dne dalje) zamaknjen pogled. Mislim, da sta tistega dne v njej zamrla tudi smeh in zanimanje za življenje. Mislim, da se je smrti bala manj, kot življenja samega. Mislim, da od tistega dne dalje ni nikogar več pogledala naravnost v oči. Niti sebe ne, kot se je izkazalo kasneje. Žal usodno. Po več letnem boju z anoreksijo, ji je kmalu po najinem srečanju odpovedalo srce.
Gašperju, seveda nisem povedala konca zgodbe, saj bi ga s tem preveč obremenila. Zgodba se ga je kljub temu zelo dotaknila in dala misliti tudi njemu. O drugačnosti, ki ni sramotna. O tem, da ni pomembno, od kod prihajaš, temveč kam boš prišel. O solzah, ki so nujne in jih moramo izjokati. O željah, o ciljih. O nepomembnem zunanjem videzu. O tem, da smo vsi, prav vsi samo ljudje, ne glede na to kaj imamo oziroma nimamo. In da je človek v nas,
edini pomemben. Vse ostalo sta napuh, nečimrnost in v prazno izgubljen čas, ki se nikoli ne povrne. Moj etno koncert v Cankarjevem domu, z odvečnimi kilogrami vred, šansoni, gledališče, igrače Gašperjevih sošolcev, njihova modna oblačila, zunanji videz, imetje in podobne neumnosti, pa popoln balast!
-
Pretresljiva zgodba. Koliko posledic lahko pusti na osebi lahko že ena sama beseda ali nepremišljeno dejanje.
Žalostno, pa še kako resnično.
-
ja res je.
sicer ni bilo krivo samo to dejanje. to je bila le pika na i, sprožilec.
nekaj kaj je prepotenciralo njen občutek manjvrednosti, nemoči, sramu in še česa drugega.
-
Kakorkoli, dekle je na žalost preminulo.
Mene bolj skrbi za otročke, ki se jim take in podobne zadeve dogajajo.
Midva s starejšim sinom sva eno podobno zadevo (staro 5 let) pucala prejšnji teden (ThetaHealing ;D ;D ;D): So mi šle vse kocine pokonci. Pa prej ni nikoli povedal....
Pa najbrž ima tudi marsikdo med nami potlačene take zadeve in se še zaveda(mo) ne :-\
Lep dan!
Iza
-
it to take potlačene zadeve, ki se jih tudi ne zavedamo....
se vzorce začnemo dobivat od spočetja naprej...od tega kaj se je dogajal med staršema, kak sta se starša in najbližja okolica obnašal med nosečnostjo....če je bil otrok zaželjenega spola itd....
ironično je to, kako lahka smo ena misel da tako težo :-\ men je tu karmična diagnostika fajna tehnika čiščenja....je sicer kruta, boleča...itak da ni za vsakega....pospuca pa :)
-
Po moje ima vsak od nas podobno, celo lastno izkušnjo. Ta je lahko istega ali blažjega pomena, žalostno pač, da se svet sploh ne spremeni. Nasprotno. Kar zadeva človekove stiske, gre celo navzdol.
Nekatere med vami poznam osebno, ravno tako tiste, ki člani tu so, a niso oddali nobenega, ali le do deset postov, za ves ta krog pa kot vidim velja isto. Vsi imajo za seboj kaj podobnega. V neki obliki pač. In samo tisti, ki so/ste tu, tvorite ozek krog, kar pomeni, da je v širšem pomenu, vse le še bolj grobo.
Toda na eni strani že opažam premik na bolje. Konkretno v razredu mojega sina smo se starši medsebojno zmenili, da ob rojstnih dnevih vsi damo za darilo otrokom enako. S tem mislim, da ko so otroci povabljeni k sošolcu na rojstni dan.
Kot opažam se to kar lepo obnese, nihče ne dobi več od drugega, rojstni dan pa poteka brez razlik.
Ravno tako sem začel delati za Božiča tudi sam. Otrokoma sem že oktobra povedal, da za praznike pa ne bo nič bogato. Oba bosta dobila darilo, ki bo dano od mene, ni pa važno koliko stane. In tako sem našel neko indijsko (iz slonovih kosti) narejeno škatlico, ki je znotraj z žametom obložena. Kupil sem dve, vsakemu po eno in to je bil prvotni namen obdarovanja. Oba sta se psihično tudi pripravila na to zato razoćaranja ni bilo. Preprosto sem jima povedal kako je bilo včasih in kako je danes, da vse imata, celo več kot to, zato se bomo vrnili malo nazaj v čas.
Zgornji odstavek načeloma ni čisto točen. Ker je sin ravno ob koncu leta naredil hud prekršek katerega pozabil ne bom nikoli, sem hčerko dodatno obdaril, pa še ven sva šla jesti. To sem naredil še najbolj zaradi sinove narave, saj zanj je bila takšna razlika največja možna kazen, še danes pa ve, da pozabil decemberskega dogodka nisem.
Andres
-
zgodba ki sem jo prebralla me je naravnost sokirala,ker sem se nasla v njej.sama sem imela tezave ker sem bila juznakinja...tarca posmeha ker sem iz druzine ki ni imela dosti pod palcem...ampak imela sem strica ki me je vedno tolazil vedno mi je govoril naj ulagam v znanje in tako bom nekega dne uspesna..in lahko recem da sem...srecna sem v svojem zivljenju zadovljna szi malenkostmi,nepotrebujem vec armanija da bi me dvignil gor...nasla sem svojo sreco svoj nasmeh...naucila sem se ziveti z malim iscem malenkosti ki mi polepsajo dan,srecna sem ko grem szi biciklom,srecna sem ko se moja hcer smeje mojim norcijam,nic vec se netrudim ugajati druzbi.veliko sem izgubila da sem prisla do tega spoznanja,umazala sem svoje ime zaradi pohlepa zaradi dokazovanja vsemogocnega vpliva druzbe...ampak vseno vrjamem da sem dobila drugo priloznost in nebom je izpustila iz rok.
kar se pa tice sole....veliko smo krivi starsi.otroci se obnasajo tako kot se starsi,pljuvajo po temu kar slisijo doma.
sama ucim svojo hcer da mora biti szi vsemi dobra jim pomagati,posojati stvari...in vedno ji recem da je edinstvena najboljsa in naj poslusa svoje srce ne drugih...rada je szi fanti...razumem jo ker punce so vedno bile ljubosumne hinavske....zalostno pa je da so takie ze v 3 razredu....le kaj se bo-?
-
Lep pozdrav Lipicanka. Že dolgo nisi nič zapisal, ravno pred dnevi pa sem se nate spomnil. Lepo, da nisi čisto na nas pozabila.
Andres
-
pozdravljen...
jaz se veliko krat spomnim nate in na tvoje terapije....
kako naj pozabim dobre ljudi ki so mi stali ob strani ko sem jih potrebovala?
-
Na spletu sem našla čudovit članek o INDIGO OTROCIH in njihovi vlogi v današnjem svetu oz. v svetu, ki nas čaka pred vrati. V njem so opisane generacije indigo otrok, v katerih se boste sigurno našli in o težavah, ki jih spremljajo tekom življenja. Članek nosi zanimi naslov ANGELI Z VELIKO AMNEZIJO. Vsem nam, ki leta in leta pišemo o tem, je to poznano. Na nas je, da te otroke spremljamo in jim pomagamo na poti SPOMINJANJA, da bo naš jutri lep, čudovit in vse nekaj drugega, kot to, kar na žalost doživljamo zdaj.
Ker je članek povezan s težavami, stiskami otrok, o katerih se je tukaj pisalo, sem članek prilepila tu. Je v hrvaščini in mislim, da ne bo težav z razumevanjem, čeprav moram priznati, da moji otroci s težavo razumejo ta jezik, ker niso zrasli v stari jugi, kot jaz.
Prepoznajte se v opisih. Sama spadam v 1. generacijo, za katero je opis naslednji "Prva generacija ili Alfa generacija, rođena je između 1958 - 1968. godine. Karakterizira ih plavo-zeleni-ljubičasti sloj aure. Proces mentalnoga sazrijevanja za ovu generaciju započinje u 28. ili 29. godini života. Dužina tog procesa traje oko 7 godina. To je razdoblje puno problema, životnih teškoća i bolesti. Kasne tridesete su razdoblje oporavka i procvata psihičkih sposobnosti. Intuicija se produbljuje, a razvija se i iscjeliteljska moć. "
V popolnosti se najdem in klapajo se razdobja, pri meni še posebej, kjer je bil to moj :Sa povratek v 1. hišo (je vladar ASC) in zelo težavno obdobje iskanja identitete KDO SEM JAZ?, Zakaj sem tu?, Kaj je moja naloga, da bo to moje življenje imelo pomen? Iskanje se je nadaljevalo in se še nadaljuje, vendar danes vem KDO SEM in KAJ JE MOJA POT.
Veselo branje vam želim :-*
http://www.astro-portal.hr/home/7-clancimagazin/164-indigo-djeca
-
Hvala Ametist. Sama ne vem, če sem ravno indigo, vsaj ne najdem se v opisu za mojo generacijo. Kar se pa našega podmladka tiče, pa večina opisanega kar drži. On si sam dela pravila, reče mami to pa to bom naredil, pol grem pa spat ;D Da ne govorim o tem kakšne težave je imel pri prilagajanju na Zemljo ko se je rodil. ???
-
Hvala Ametist. Sama ne vem, če sem ravno indigo, vsaj ne najdem se v opisu za mojo generacijo. Kar se pa našega podmladka tiče, pa večina opisanega kar drži. On si sam dela pravila, reče mami to pa to bom naredil, pol grem pa spat ;D Da ne govorim o tem kakšne težave je imel pri prilagajanju na Zemljo ko se je rodil. ???
Draga Jane, zate 100 procentno drži naslov "angel z amnezijo", zato pa rineš v globine karmične astrologije in hočeš na vsak način izvedeti kdo si...... spanec je včasih malo daljši, vendar se splača.
Pri tebi imam občutek, da predstavljaš eno veliko čebulo, z ogromno ovitki, ki se lupi in lupi, bistvo pa je v sredini in to si ti angelček.
Otroci poiščejo točno take starše, da lahko uresničijo svoj namen, in tvoj mali je našel mamico, ki bo in ga razume, zakaj reče "to pa bom naredil"...in rekel bo "mami, to ni res.". Čas rabimo in predvsem veliko znanja, ki ga hvala Bogu najdemo zdaj na netu in v knjigah, da lahko pomagamo tem dušam, da bodo nekoč naši popolni vodniki skozi temo, ki nas na žalost še vedno obdaja. Malo nas je zvezdic, ki sramežljivo kukamo na nebu in skušamo pokazati našo veličino, vendar bo kmalu naš čas, da bomo skupaj z našim podmladkom zasijali v vsej svoji veličini.
Članek z razporeditvijo v skupine je samo oris skupin. Obstajajo cele študije z detaljnimi opisi.
-
Amnezijo pa imam res ;D Ko sem bila otrok sem toliko stavri enostavno "vedla" dokler ti nekako ne utupijo v glavo, da si ne zmišljuj in da si le majhen. Zato pa Taja poslušam z velikim veseljem, ko mi razlaga veš mami ko sem bil še tam zgoraj, čeprav včasih besede nimajo nobenega smisla, ampak kaj pa jaz vem kako je zgoraj s tole amnezijo ;D
Hvala Ametist :-*
-
Pri "indigo otrocih" ne gre toliko za vedenje, gre bolj za občutno zaznavanje. Reagiranje skozi občutke, ki so glavni indikator dejanskega stanja. Otrok zazna občutke, čustva, misli, bolečino drugega. Istočasno pa to povezuje z znanjem, ki ga je duša prinesla s seboj. Zato enostavno ve.
Če bi se mi starejši zanašali na naša občutenja, vedenje, potem ne bi bilo toliko neptunskih tem prisotnih v našem vsakdanu. Tisti, ki poskušamo tako ravnati, izpademo čudaški, vendar ne več za dolgo.
Izven konteksta te teme vam prilagam link, kjer je opisano naše zaznavanje ob prelomnem letu 2012, avtorice EL ZETA, ki že dolga leta vodi lightworker-je na poti do prebujenja ali angele z amnezijo.
http://lightworkers.org/channeling/147176/portal-personal-empowerment-begins-countdown-2012
-
Hm, postavila bi eno vprašanje, ki me muči že nekaj časa.
Ne vem kako naj začnem,bom navedla kar primer:
Imeli smo kosilo, kjer je bilo povabljenih še 10 ljudi. Določene hrane smo imeli premalo, tako da naj bi si jo razdelili vsi, vsak naj bi dobil enak delež. Otrok pri 14-ih letih je pojedel svoj delež in pričakoval (ne z besedami ampak medvrstično) še delež, ki naj bi pripadal še ostalim mlajšim otrokom. Seveda je to tudi dobil. Meni se ni zdelo prav, saj so bili s tem prikrajšani ostali otroci.
Predvsem me je zmotilo to, da s strani tega otroka nisem zaznala občutka, da so tukaj še drugi, da se stvari delijo, da nisi sam na svetu, da pričakuješ, da ti pripada vse, tudi tisto kar je namenjeno drugemu...
Skratka vzgojna dilema: moje mnenje je, da bi otrok pri teh letih že moral biti toliko socialziran in sočuten tudi do drugih, da bi to sam vedel oz. da bi se mu morale postaviti meje.
Pri tem istem otroku opažam več takih podobnih odzivov-skratka skrbi me in me zanima kaj mislite kako ukrepati in vzgajati takega otroka.
-
Hm, postavila bi eno vprašanje, ki me muči že nekaj časa.
Ne vem kako naj začnem,bom navedla kar primer:
Imeli smo kosilo, kjer je bilo povabljenih še 10 ljudi. Določene hrane smo imeli premalo, tako da naj bi si jo razdelili vsi, vsak naj bi dobil enak delež. Otrok pri 14-ih letih je pojedel svoj delež in pričakoval (ne z besedami ampak medvrstično) še delež, ki naj bi pripadal še ostalim mlajšim otrokom. Seveda je to tudi dobil. Meni se ni zdelo prav, saj so bili s tem prikrajšani ostali otroci.
Predvsem me je zmotilo to, da s strani tega otroka nisem zaznala občutka, da so tukaj še drugi, da se stvari delijo, da nisi sam na svetu, da pričakuješ, da ti pripada vse, tudi tisto kar je namenjeno drugemu...
Skratka vzgojna dilema: moje mnenje je, da bi otrok pri teh letih že moral biti toliko socialziran in sočuten tudi do drugih, da bi to sam vedel oz. da bi se mu morale postaviti meje.
Pri tem istem otroku opažam več takih podobnih odzivov-skratka skrbi me in me zanima kaj mislite kako ukrepati in vzgajati takega otroka.
Če sem prav prebrala, to ni stvar otroka, ampak tistega, ki mu je dal repete.
Je pa res včasih dilema. Kot tisti vic, ko sta dva prijatelja imela majhen in velik sadež. En je dal manjši sadež drugemu. Pa ga drugi vpraša zakaj mu je dal manjšega. Pa je odgovoril: "Ker če bi ti izbral, bi zaradi vljudnosti do mene itak izbral manjšega, torej si dobil svojo izbiro" :P
Meni se včasih zdi, da so mene osebno preveč naučili, da moram biti obzirna do drugih in ne izražat navzven svojih želja. Dostikrat mi hodi narobe in še zdaj se učim, da bi bila malo bolj odločna pri zadovoljevanju sebe.
Ker po eni strani smo tako naučeni, po drugi pa not razočarani, potem je ta ozirnost lahko tud čist navadno sprenevedanje in hinavščina.
Jap, o tem tudi jaz dosti razmišljam. Kje je pravzaprav tista meja, tista uravnilovka in sredina, kjer je volk sit in koza cela.
-
Ne vem mogoče je bil pa lačen :o Mi je pač prvo padlo na pamet ???
-
Ja, Tea se strinjam s tvojim pogledom, tudi sama razmišljam kje je tista meja, kdaj deliti in kdaj biti "sebičen"
Tukaj se to žal pojavlja pogosto, pa ne gre za nevednost, jaz bolj mislim, da gre za stisko, ker je bilo temu otroku pri 6-ih letih odvzeto nekaj, kar mu po naravi pripada in sedaj bi si rad prisvojil vse, predvsem ima željo si prisvojiti tisto, kar naj bi dobil nekdo drug. Zato sprašujem kako pomagati takemu otroku, da bo prepoznal, da gre za kompenziranje nečesa kar mu je bilo grobo odvzeto.
Vsekakor bi moral tisti odrasli, ki je popustil, postaviti mejo. Popušča pa se zaradi zgoraj opisane situacije.
Ja, Jane, seveda je bil otrok lačen, samo lačni so bili tudi mlajši otroci ;)
-
Po mojem mnenju otroku primanjkuje ljubezni, pozornosti, topline, zato to išče na drug način in se kaže kot nepravilno ravnanje glede na neke "norme" (ki jih sicer sama težko razumem včasih), ki so v družbi. Tak otrok potrebuje topel objem, toplo besedo, občutek, da je ljubljen in vreden ljubezni.
Sicer pa ne vem, kaj se mu je dejansko zgodilo, sklepam iz napisanega.
Podpiram in se strinjam z napisanim v Teinem postu. Učili so nas tako, zato pa ne znamo vedno postaviti meril lastne vrednosti. Saj jaz zelo težko. Če pa že to naredim, me peče vest, da nisem ravnala prav. Zato se mi zdi vsako zdravo zahtevanje svojih pravic na mestu, saj ima otrok nek notranji merilec, ki mu pravi, da si to zasluži. Ne velja pa to za čustveno ali fizično prikrajšane otroke, ki so doživeli travme, ki jih otroku ne bi bilo treba.
-
Ametist, lepo si napisala.
Tukaj gre dejansko za otroka, ki je doživel travmo in je to prisvajanje vseh dobrin zase, le kompenziranje njegove stiske. Vsekakor mu manjka ljubezni, pa kolikor mu jo že lahko nudimo, je v notranjosti primankljaj.
Poskusila bom s toplimi pogovori, mislim, da bi bilo zelo dobro, da bi se otrok odprl in o stiski spregovoril, samo kako doseči, ker ne spravi nič osebnega ven iz sebe. Težko je takemu otroku priti blizu ali pa je to samo naše neznanje.
Mislim, da samo popuščanje in zatiskanje oči tudi ne bo prineslo nič dobrega.
-
Ametist, lepo si napisala.
Tukaj gre dejansko za otroka, ki je doživel travmo in je to prisvajanje vseh dobrin zase, le kompenziranje njegove stiske. Vsekakor mu manjka ljubezni, pa kolikor mu jo že lahko nudimo, je v notranjosti primankljaj.
Poskusila bom s toplimi pogovori, mislim, da bi bilo zelo dobro, da bi se otrok odprl in o stiski spregovoril, samo kako doseči, ker ne spravi nič osebnega ven iz sebe. Težko je takemu otroku priti blizu ali pa je to samo naše neznanje.
Mislim, da samo popuščanje in zatiskanje oči tudi ne bo prineslo nič dobrega.
Veš, včasih je dovolj samo pozornost, prijem roke, pobož, iskren objem. Na začetku se lahko otrok upira, vendar ko začuti, da si iskren, odprt, dobromisleč (sicer on to čuti intuitivno), se počasu prepusti....zid se začne podirati...dovoli k sebi. Tisti trenutek, ko otrok začuti ljubezen, pozornost, neobsojanje in le sprejemanje, takrat se lahko komunikacija šele začne. To je dolga in težka pot, vendar se izplača. Težko je v nekaj mesecih nadomestiti vso tisto praznino, ki jo čuti v sebi.
Predvsem je potrebno vzpostaviti medsebojno zaupanje, nato se pot komunikacije lahko začne in s tem posledično "vzpostavljanje norm".
-
Koliko pa poznaš njegove starše? Kako je bil vzgajan?
-
Gre za zelo osebno zgodbo, o kateri ne bi preveč pisala.
Pravzaprav sem želela slišati kako pristopiti v takem primeru,bolj z ljubeznijo ali je potrebno postaviti meje.
Hvala punce za vaše poglede :-*
-
Mislim, da se tu malo pretirava. Vsa ta "ljubezen", vsa ta "pomanjkanja pozornosti".... HALO?!? Če je fantek, bodo dve okoli uh čisto zadosti.
Vem, da zgleda kruto, sam se zavedate, da delate s temi pristopi emocionalne invalide? Hrano se razdeli enakomerno in konec debate. Dobil je svoje in naj se nauči, da življenje ni pravljica. Da ni vsega v izobilju in da bo ravno tako preživel. Otroke samo razvajamo in jim preveč tega v rit tlačimo. Svet je krut in jim je treba lepo razložit, da je tako. Če jim kaj ni prav, naj iščejo rešitev, ki bo vse zadovoljila. Naj malo razvijajo možgane! Lepo, iskreno in brez olepševalnic jim poveš RESNICO! Da je bilo premalo hrane in da ko je "premalo hrane" se pošteno in lepo razdeli! In če bi morali to hrano it ven LOVIT, bi jo dobili še manj, ker bi tisti, ki hrano priskrbi, rabil več energije in bi jim pripadalo še manj.
Kruto?
En dan jim ne bo več mamica ritko brisala in v svetu, bodo bili nič več kot navadni LUZERJI.... mamini sinčki!
To je moje skromno mnenje.... :)
-
Se podpišem pod tole, Lord :-*
Razvajanja je res preveč in otroci postajajo čustveni invalidi.
Otroci potrebujejo varnost in varni se počutijo, ko dobro vejo, da starši znajo postaviti meje, da starši vedo kaj hočejo od njih...
Enkrat mi je hči rekla, da je vesela, da sem ji znala postaviti meje, čeprav je bila v tistem obdobju jezna name.
-
hehehehe I like it kako je Lord lepo direkten in pove stvari katere drugi ne upamo. Brez skrbi, če bi bil moj sin bi ga ziher nazjala pred vsemi oz. še tistega ne bi dobil za jest, kar mu je bilo namenjeno hahahaha.
-
hehehehe I like it kako je Lord lepo direkten in pove stvari katere drugi ne upamo. Brez skrbi, če bi bil moj sin bi ga ziher nazjala pred vsemi oz. še tistega ne bi dobil za jest, kar mu je bilo namenjeno hahahaha.
Jane, po svoje imaš prav. Ampak vsaka zgodba ima "zakaj in zato"...Če gledamo površinsko, potem vidimo samo tisto, kar je Sanjalka opisala kot dogodek in reakcija Wulfa, če pa zgodbo gledamo v globino, kjer je vzrok za tako ravnanje, potem pa tak način razmišljanja in reakcije zavračam.
Ko nam bo dano videti resnico, ki je očem skrita, bomo vsi drugače ravnali ob določenih situacijah.
-
Vem kaj hočeš povedati Ametist in do neke mere se strinjam, samo po drugi strani pa venomer nekomu govoriti joj ta je revež, ker je imel tako zgodbo za sabo, drugi tako ni rešitev. Ljudje se bodo morali naučiti, da nehajo igrati žrtev v nedogled. Ne vem kakšna zgodba je za tem otrokom, ampak jaz mu verjetno ne bi dala repete, ker je bila hrana namenjena nekomu drugemu. Bi mu pa razložila, da mu lahko naredimo potem sendvič ali karkoli drugega.
kar je pa namenjeno vsem, se pa deli, žal tako je.
-
Sem se pogovorila z otrokom in mu razložila, da je potrebno počakati, da vsak dobi svoje kar mu pripada, potem lahko pričakuje še drugo porcijo, zaradi njegove posesivnosti oz. ker oče ni znal postaviti meje,je 10 letni otrok pač ostal brez in seveda bil žalosten....
Ja, Ametist res je za vsakim stoji neka zgodba in vsakega je potrebno obravnavati drugače, vendar kljub temu živimo med ljudmi in potrebno se je naučiti socializacije, drugače pač lahko živiš sam na samotnem otoku ali v džungli, pa še tam se moraš naučtii prilagajati živalim, vremenskim razmeram...
Dajati otroku občutek,da si vse lahko dovoli, ker se ti smili, ker je bil na nekem drugem področju zelo prikrajšan, mu s tem samo daješ občutek, da z njim nekaj ni v redu, da je usmiljenja vreden in tega si najbrž nihče ne želi. Vsak človek si želi spoštovanja in spoštovanje mu pokažeš s tem, da mu daš vedeti, da je normalen pa kakršnokoli zgodbo že ima za sabo.
-
Včasih so zadeve res večplastne. Če govorim iz svoje konkretne izkušnje z mojim bratrancem 10 let mlajšim, ki je imel ZELO težko otroštvo. V nekem obdobju smo ga mi vzeli pod streho, ker ni imel nikamor za iti. Bil je totalno podivjan, ko je bila mami popoldanska, je bilo na meni da skrbim zanj. Mulc se je zmišljeval da ne bo jedel, se drl name, me pljuval, ko je mati prišla iz službe se je zlagal, da mu nisem hotela dati za jest. Pa je bilo tisto, daj Slavi pusti ga, sej veš kaj je preživel, mora vedet da ga imamo radi. Dokler mi ni enega lepega dne TAKO počil film in sem mu ob naslednjem izživljanju nad mano, primazala eno tako klofuto, ga posedla za mizo in mu povedala vsa pravila, katera se bo odzdaj naprej držal, drugače gre lahko domov. Pa je jedel in še kako,tud pisnil ni več ;) Danes se temu on pri 20-tih in jaz pri 30-tih reživa ko budale in mi še sam reče, mater si me pošlihtala takrat.
Hočem reči, da ljudem ne moremo dovoliti, da dobijo na račun svoje "boge preteklosti" prevlado nad nami, tako jim ne delamo usluge, ne sebi ne njim. To je zgolj moja izkušnja in moje mnjenje s :Sa v peti ;D Verjamem pa da zna marsikdo drug to speljati na veliko bolj eleganten način kot jaz.
-
Se popolnoma strinjam Jane!
-
Mislim, da se tu malo pretirava. Vsa ta "ljubezen", vsa ta "pomanjkanja pozornosti".... HALO?!? Če je fantek, bodo dve okoli uh čisto zadosti.
Vem, da zgleda kruto, sam se zavedate, da delate s temi pristopi emocionalne invalide? Hrano se razdeli enakomerno in konec debate. Dobil je svoje in naj se nauči, da življenje ni pravljica. Da ni vsega v izobilju in da bo ravno tako preživel. Otroke samo razvajamo in jim preveč tega v rit tlačimo. Svet je krut in jim je treba lepo razložit, da je tako. Če jim kaj ni prav, naj iščejo rešitev, ki bo vse zadovoljila. Naj malo razvijajo možgane! Lepo, iskreno in brez olepševalnic jim poveš RESNICO! Da je bilo premalo hrane in da ko je "premalo hrane" se pošteno in lepo razdeli! In če bi morali to hrano it ven LOVIT, bi jo dobili še manj, ker bi tisti, ki hrano priskrbi, rabil več energije in bi jim pripadalo še manj.
Kruto?
En dan jim ne bo več mamica ritko brisala in v svetu, bodo bili nič več kot navadni LUZERJI.... mamini sinčki!
To je moje skromno mnenje.... :)
Ecco, si napisal to, kar sem tudi sama mislila, pa zaradi določenih razlogov nisem ...
MORAM se navadit kljub vsemu izrazit svoje mnenje. Hvala za brco. :-*
-
"svaka čast" Sanjalki, Jane in Maji.
Ametist, tudi tvojo plat medalje razumem in imaš pravico povedat svoje, kot vsi. Dejstvo je samo to, da tako obnašanje, kot je opisano v tej situaciji, nauči samo eno lekcijo: MANIPULIRAT Z ČUSTVI. Čisto nič drugega. Še vsak, ki je dobil eno trdo lekcijo in padel na prizemljena tla, je odrasel v pravega in odraslega človeka. Vse ostalo so, kot bi rekel "sveti dr." Rugelj (naredil bi ga za svetnika!!!), navadni pezdetki! V starih časih, otroci niso imeli vse te pozornosti, delali so na njivi in če so imeli srečo, so šli v šolo!!! Kaj imamo pa zdaj? JNA, je bila še zadnja "institucija", kjer so fantom prerezali popkovino in iz njih "večinoma" naredili moške. Take iniciacije ali prehode iz otroštva v odraslost, so imele vse kulture sveta.
Zdaj tega ni več. In potem je svet tak kot je. zdaj svet vodi generacija "permisivne vzgoje" in dejansko so na položajih same "pičke". In s tem še zdaleč ne žalim ženskega spola!!! NEGLEDE na zgodbo, ki je v ozadju, se otrok mora nekaj naučit. Vse je boljše kot to, da dobi tisto porcijo hrane! Če bi bilo za repete, naj si ga zasluži, če ne, pa naj se nauči delit in spoštovat druge. Ni, da je bil prikrajšan zaradi nečigavega kaprica, ampak je bilo pač premalo hrane. To ni isto, kot da se odrečeš svojemu delu, da nekdo dobi več. Tu bi mu dal prav, da se bori za svoje.
Vsekakor je najboljšo lekcijo dobil tisti, ki je ostal brez. Iz tega bo še kaj v življenju, iz tega "šmrkavca" pa nič.... stalno bo izsiljeval in manipuliral. A ima tak otrok kako pametno prihodnost polno modrosti?
-
Da se nekaj razumemo, nisem se opredeljevala ali je prav ali ne, kako je otrok odreagiral. Nisem se spuščala v postopke vzgoje. Vse kar sem govorila je le to, da ima vsako dejanje svoje ozadje. Osrediščila sem se na ranjeno dušo, ki sem jo intuitivno začutila. Nisem vedela in še vedno ne vem, zakaj se gre v tej zgodbi in niti nimam namena ugotavljati, za kaj se gre.
Prestara sem, da bi me učili, kaj so vzgojni ukrepi in kako vzgajati otroke, saj so te lekcije za menoj in vem, da sem bila pri vzgoji dovolj dobra in dosledna, da sem vzgojila otroke, ki so mi v ponos in to v osebe, ki vedo, kje jim je mesto. In mimogrede dr. Ruglja spoštujem, ker vem, kaj je bilo njegovo delo in kako dediščino je pustil slovenski psihiatriji. Žalostno je le to, da je uradna medicina ne sprejema, žal.
Še vedno pa ustrajam na načelu, da se na bilo kakšen način zlorabljene otroke ne more vzgajati s palico in trdo roko, saj je pečat že odtisnjen in je treba popraviti, kar se popraviti da, se bodo v zrelih letih lahko funkcioniali kot trdne, zrele in odgovorne osebe v vlogi, katero igrajo.
-
Lepo napisano. tudi jaz imam raje pogovor in moja otroka sta kulturno vzgojena. Nista popolna in kot vsi otroci sta živahna in tudi kakšno napalita vsake toliko. Samo počasi se moramo začet zavedat, da nosimo odgovornost pri otrocih. Videl sem "zlorabljene" otroke, pa govorim o psihičnih težavah in stiskah, sam problem je v tem, da z današnjo "vzgojo" in "pristopom" se tem otrokom dela samo še več škode.
"kar je, je!" Kar je doživej, ne sme bit izgovor, da lahko počne kar hoče. In iskren in spoštljiv odnos je nekaj, kar mu bo bolj pomagalo, kot da se mu ponavlja "kako je bogi bogi...."
Vsak od nas ima svojo "travmo" in dvomim, da najdemo koga, ki ni imel težkega otroštva ali kake slabe izkušnje. Itak vsak od nas je svoje življenje doživel skozi svoje oči in na lastni koži. Mogoče se je komu zdelo, da je bilo vse uredu, sami pa smo doživljali drugače. In to ve vsak zase. Nihče drug.
Absolutno sem proti temu, da se kdor koli smili in ima neke privilegije zaradi česarkoli...
Vsak hoče bit spoštovan in cenjen, če ga imamo za "bogega", ga v bistvu žalimo in ponižujemo. In ljudje, ki tako počnejo, se samo poveličujejo, nad "travmiranim" otrokom.
To je samo MOJE mnenje. ali imam prav ali ne, mi pa nič ne pomeni. :)
-
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5786716
-
Super članek :)
-
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5786716 (http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5786716)
amen res. Drucga nimam rečt.
-
Stiska teh otrok šele prihaja, ko se bodo soočili z življenjem v realnem svetu, ko bodo morali sami poskrbeti za svojo rit. In stiska staršev, ki jih bodo do 40. leta imeli na puklu.
To je to, ko imajo "otroci" otroke.
-
Malo drugačno vprašanje, sej vas je veliko izkušenij tukaj, boste ziher imele kak pameten nasvet :)
No na ultrazvoku se še vedno ne more videt kaj nosim v trebuščku, ker je ravno tam kjer se vidi vse nametano ;D Je rekla, da zaenkrat lulčka ne vidi, ker ne more ločit od popkovnice, punčke pa tudi ne more potrdit.
No in sem rekla, tamalemu čist tko previdno, da bo MOGOČE sestrica, da zdravniki še ne vedo. IN zdaj je TAK joj, tako je razočaran, da se joka že od včeraj. Da ne more bit sestrica on je naročil bratca in je hotel prijatelja, ki bo z njim spal in se igral z avtočki. Ne more bit punčka in da to ni normalno hehe. Da sem zdaj jaz kriva, ker sem nardila punčko, da ne bo več moj prijatelj itd.
Kako ga prepričat, da so sestrice tud fajn? Zgodba o tem, da so nam angelčki dali sestrico, ker so vedli da jo bo on mel rad ne pomaga. Delno se je potolažil, zjutraj pa spet :'( :'( da se bo on že zmenil z angelčki, da majo ziher še kakega bratca na zalogi ???
-
Malo drugačno vprašanje, sej vas je veliko izkušenij tukaj, boste ziher imele kak pameten nasvet :)
No na ultrazvoku se še vedno ne more videt kaj nosim v trebuščku, ker je ravno tam kjer se vidi vse nametano ;D Je rekla, da zaenkrat lulčka ne vidi, ker ne more ločit od popkovnice, punčke pa tudi ne more potrdit.
No in sem rekla, tamalemu čist tko previdno, da bo MOGOČE sestrica, da zdravniki še ne vedo. IN zdaj je TAK joj, tako je razočaran, da se joka že od včeraj. Da ne more bit sestrica on je naročil bratca in je hotel prijatelja, ki bo z njim spal in se igral z avtočki. Ne more bit punčka in da to ni normalno hehe. Da sem zdaj jaz kriva, ker sem nardila punčko, da ne bo več moj prijatelj itd.
Kako ga prepričat, da so sestrice tud fajn? Zgodba o tem, da so nam angelčki dali sestrico, ker so vedli da jo bo on mel rad ne pomaga. Delno se je potolažil, zjutraj pa spet :'( :'( da se bo on že zmenil z angelčki, da majo ziher še kakega bratca na zalogi ???
Kaj pa vem - po moje bo fant
-
Hehe nisem edina s takim filingom ;D
-
Jaz imam tudi taki filing, če bo pa punčka bo pa čist fantovska očitno :) Sam pri Taju sem imela filing da bo punčka, pa je fantek. Tako da nisem več prepričana hehe. Dušica se mi pa tudi kaže v nedoločni obliki :)
-
Pri prvem sem mislila, da bo punčka in bil je fantek, pri drugem sem mislila, da bo fantek in bila je punčka.
Je pa sine res nežna duša in hčerka je bolj bojevnica :)
Drugače pa poznam to, ko je otrok razočaran nad spolom svojega sorojenca. Moj sin, ko je prišel prvič obiskat svojo sestrico v porodnišnico, je bila prva izjava: Mami, kdaj ji bo pa lulček zrastel, da bo fantek postala :laugh: :laugh:
Sem rekla, nikoli, imaš sestrico in sestrica bo tudi ostala :)
Jah, ti naši otroci so res zanimivi, ne obupajo do konca :D
-
Ja naš je prej preden je šel v vrtec izjavil, da to ni normalno, daso v družini dve punčki in dva fantka. Da morajo bit trije fantki :o ;D
-
Ja naš je prej preden je šel v vrtec izjavil, da to ni normalno, daso v družini dve punčki in dva fantka. Da morajo bit trije fantki :o ;D
Ja, treba se je borit za moško energijo, za patriarhat, da ga ne bodo ženske povozile,tvoj sine to obvlada že kot mali ;D
-
haha ja ne vem on je drugač čist nežen, nič fantku podoben. Pol mi pa reče, mami sej ne rabimo punčke, se bom jaz s tabo igral s punčkami, pa frizerje ;D Sam jaz rabim enga, da se bo z mano igral z avtočki, jao....
-
Čist tko...minilo ga bo ;) Kar je je, se potem 'sprijaznijo'. Pri nas je pa prvo skoz govoril, da bo fantek in pika, vsem sosedom je povedal (tudi ne vemo spola), sedaj pa skoz govori, da bo sestrica in za bratca slišat ne more.
Drugače pa glede igranja ... po eni strani je že taka starostna razlika, da jst sicer upam, a vseeno dvomim, da se bodo hudo igrali skupaj (mogoče splošne igre, ko se igra lahko vsak), ampak kar momentalno zanima Taja, malega gotovo ne bo ... vsaj še nekaj časa ne.
Tak da Jane, jaz bi mu pač povedala, da se pustimo presenetit in sploh ne bi preveč razglabljala o tem.