Spletni simbol
Znanja vseh časov, medicine vseh časov => Sanje so večne => Topic started by: Azmond on February 17, 2015, 12:54:37 AM
-
Lepo pozdravljeni vsi skupaj!
Na forumu sem nov, ter je to moj prvi post. Če ne paše sem, ga lepo prosim prestavite. Ker imam trenutno malce več časa, sem želel s tistimi, ki jih to zanima, deliti nekaj osebnih vpogledov v "sanjski svet"
Sanje so, normalno, kot se tega vsi zavedamo, vsakonočni del našega življenja. Človek naj bi prespal 1/3 svojega življenja, kar je, če bolje pomislimo kar veliko časa. Kljub temu, pa so sanje, eden izmed najzanimivejših aspektov spanja, marsikomu povsem nepomembne, banalne, ali pa trdi da sploh nikoli ne sanja. Poleg tega, da ima do sanj seveda vsak svoj oseben odnos, pa so sanje tam nekje, izven oprijemljivega, ter splošno dojemane kot neresnične. Seveda so lahko super, zabavne, globoke in polne doživetij, če se jih uspemo spomniti, a vendar so, le sanje, ko se enkrat zbudimo ter začnemo nov dan. Seveda so marsikomu zanimive, ter smo zato začeli v sanjskih simbolih ter prizorih iskati sporočila ter namige naše podzavesti. Marsikdo je tudi že slišal za lucidno sanjanje, a je doseganje tega morda bolj zmuzljivo vsakdanjim sanjalcem, zato ta podatek ne spremeni prav veliko njihovega dojemanja sanj. Kar bi želel deliti z vami, ni tako napredno kot zavedno sanjanje, a vendar vsebuje zanimive namige, o naravi sanj skozi človeško življenje.
Rad bi verjel, da je vsak človek vsaj enkrat v sanjah izkusil letenje. Če je temu tako, ne vem. Med odgovori na to vporašanje, sem velikokrat dobil: Ne, nisem še nikoli letel, ali pa: Jaz sploh ne sanjam.
No, jaz sanjam, ter zelo rad letim. Skozi vsa sanjalska leta, pa sem opazil nekaj zanimivega. Letenje v sanjah ni bilo vedno isto. Moja sposobnost letenja se je postopoma spreminjala, ter razvijala.
1. Leteti sem začel že kot otrok.
Vsake toliko časa, se zgodi, da preprosto moraš poleteti. Morda k tebi, sredi široke zelene jase, obdane z belimi cirkuškimi šotori vse okoli, pristopi čuden možakar v gosposki črni obleki z črnim klobukom ter sprehajalno palico v desni roki, ter te vpraša: Bi se rad naučil leteti? Vsekakor, mu odgovoriš! Zaupa ti, skrivnostno formulo, kako ti lahko uspe, da vzletiš, ter z veliko veliko truda morda ostaneš v zraku. Pravzaprav je povsem preprosto, saj v sanjah ni nič nemogoče. Svoje telo moraš postaviti v nadvse neroden položaj, kateri pravzaprav nič ne nakazuje, da boš zdaj zdaj poletel, temveč bolj spominja na nekoga, ki bo zdaj zdaj v krčeviti bolečini padel na tla. Tako sem moral nekako čudno na pol upogniti kolena, zatem hrbet upogniti nazaj, ter roke ter noge čudno, na povsem nečloveški način zavrteti kdo ve kam, Bilo je sila neudobno, ter pravzaprav nemogoče ostati v takem položaju, če ne bi bile to sanje. Ko sem bil pripravljen, sem se moral le odriniti in odlepil sem se od tal, ter ostal v zraku. No to je bilo pravzaprav bolj lebdenje. Letenje je sledilo z mogočnim prhutanjem mojih rok gori doli. kako drugače pa boš letel, kot da magaš z rokami kot krili. Počasi, počasi sem se dvigoval, a ne več kot kak meter, ali dva. Slej ko prej mi je zmanjkalo moči ter sem razočarno pristal na tla. Tako sem v vsakih sledečih sanjah, ko je bilo pač nujno poleteti, ali le iz zabave, to storil na tak način.
2. Letiš lahko tudi naprej in nazaj!
Bolj ko sem vadil, več sem spoznal. Nekega sanjskega dne, ko sem očitno imel veliko časa, ter me ni lovila kaka čarovnica, katere so v mojih otroških sanjah pogosto spuščale bele dimne signale skozi dimnike svojih hišic nekje daleč v zelenih gozdovih, se mi je bržkone po nesreči v zraku uspelo z neustavljivim mahanjem obrniti vzporedno z tlemi, torej vodoravno. Z nerodno žabico, sem tako počasi ter trudoma "plaval" po zraku, ter z iskrivim veseljem v očeh komaj čakal, da vsem povem, da znam leteti. Letel seveda nisem daleč, ali dolgo. Nekako mi je vedno nekje na pol poti zmanjkalo energije, ali pa kot da bi padel ven iz te naporne koncentracije, ter sem se spustil na tla. Tiste dni, je bilo možno poleteti le enkrat na sanje. Saj tudi rekete ne izstrelijo kar trikrat zapored. Če prvič ne uspe, pač ne uspe.
3. Ko te lovi neznana pošast, ki je pojedla že vse v tvoji hiši, je tvoja edina rešitev le nenaden polet.
Tako, pa je prišlo do tega. Ni več časa za razmišljanje. Zdaj zdaj bo skočila name, ter me raztrgala ta čudna sanjska senca. Če bom omahoval, bo vsega hitro konec. Čudno me strah nikoli ni pustil paraliziranega. Venomer sem v grozni paniki tekel po hiši, izmikajoč se napadom stvora, ki me je lovil. Zadnja možnost, ko se je ponudila ni bila nikoli razmišljena. Bila je popoln skos v neznano ter obenem tudi zaupanje. Slepo zaupanje ter ne prav preveč pametno. Z pošastjo za menoj sem stekel v zgornji del hiše, bratovo sobo, odprl velika balkonska vrata se zapodil na balkon. Z enim samim gibom sem se odrinil od lesene balkonske ograje ter v skoku poletel v zrak. Pošasti ni bilo več, jaz pa sem pravkar spoznal, da lahko poletim, če imam dovolj veliko hitrost ter se tako odrinem od tal. Če sem pri tem že malce višje v zraku, tudi pride prav. Ta način je bil mnogo lažji, ter veliko bolj naraven kot prvi, ter je prav tako deloval, če ne še bolje. Kljub temu, pa je bil le način kako poleteti. Samo letenje je še vedno ostalo težavno kot poprej. Tako je bilo. Od sedaj naprej sem se neštetokrat izmuznil nevarnostim, tako da sem preprosto poletel. Ko sedaj pomislim na to, se mi zdi smešno, da nobena od pošasti nikoli poletela za menoj. To znjanje je bilo sencam nedostopno.
4. Zakaj za vraga nikoli ne morem višje od hiš okoli mene!
Sedaj sem bil že kar spreten letalec. Z tekom ter skokom sem se pognal v zrak ter z veščimi ter usklajenimi zamhi lahko letel kakorkoli sem želel. No, še vedno sem letel na žabico, pa kaj potem. A kljub temu, pa je ostala neka čudna meja, katere nisem mogel premagati. Veliko je bilo priložnosti, kjer se je bilo prav prijetno skriti pred nezeželenimi pogledi na strehi sosedove hiše. Da ne omenim, da so sončni zahodi od tam tudi veliko lepši, ter toplejši. A vsakokrat, ko sem se dvigoval proti strehi izbrane hiše, sem na tej višini naletel na neko nevidno mejo. Naj sem se še tako trudil se nisem premaknil višje od višine strehe na katero sem želel poleteti. Tako sem se moral z rokami prijeti roba, ter se na staromoden način povleči nanjo. Letenje je bilo na tej višini težavno, oz pravzaprav nemogoče, kar me je močno jezilo ter frustriralo. Tudi, ko sem poskušal prebiti ta čudni nevidni višinski zid z ravnim letim v višino, stran od hiš, se nisem premaknil nič višje kot so bile visoke hiše okoli mene. Od kod ta čudna omejitev ter kdo jo je sem postavil? Spomnim se, da sem nekoč letel na vrh bloka, ki je višji od navadnih hiš, a sem prav tako na samem vrhu moral svoje telo zvleči na streho z rokami. Morda je meja tam, kjer se konča "fizični" sanjski svet?
5. Lahko letim, kar je precej noro! Zakaj potem ves čas poskušam leteti kot da bi plaval!?
Če povem po pravici, se ne spomnim, koliko časa sem letel na tak način, ter z zgoraj naštetimi omejitvami. Ne spomnim se niti, kdaj sem spoznal, da prazvaprav sploh ne znam leteti. Površna tehnika, napačna drža, prehitri zamahi! Ena velika žalost vse skupaj.. Niti ne vem, kako ter kdaj sem spoznal, da je pravo letenje pravzaprav nekaj povsem drugega. Morda je k temu bržkone veliko pripomoglo moje poznavanje eteričnih, astralnih ter višjih svetov ter njihovih zakonitosti, ki so pravzaprav v sanjskem svetu zelo podobne, pa naj sem se tega zavedal ali ne. Morda je bil ključni dogodek ta, ko sem nekega dne po meditaciji nepričakovano zapustil telo, ter se tam naučil, kaj pomeni letenje. Kakorkoli že, nekje ter nekoč sem si z svojim vztrajnim sanjskim letenjem prislužil višjo obliko letenja. Ne da bi kaj dosti razmišljal ter razglabljal, sem preposto nekega sanjskega dne spoznal, da ne potrebujem ne rok, ne hitrosti, ne odskoka. Potrebujem le namen. Namen je lahko letenje samo, ali pa jasen cilj pred menoj. Ko imam namen, se preprosto dvignem od tal, ter odlebdim do cilja. Da bi se postavljal v vodoraven položaj, kakeršnga zavzema superman ko jadra nad mestom, pravzaprav ni nujno, ter kaže le še na eno potencijalno omejujočo domnevo o letenju. Povsem brez problema se da leteti vodoravno. Seveda, pa je res veliko bolj zabavno, če se pri večjih hitrostih raztegneš ter, kot puščica režeš skozi zrak. A je dobro če veš, da je to le stvar izbire ter zdrave otroške pameti, da v vsaki stvari uživaš. Tako sem sedaj letel, brez da bi razmišljal, da letim. Mnogokrat, je bilo veliko bolj naravno od hoje, da sem se preprosto dvignil ter odlebdel kamor sem bil namenjen, brez da bi o tem kaj veliko razmišljal. Spoznal sem, da je letenje pravzaprav najbolj naravna oblika premikanja v tem svetu. Kar je pri vsem tem tako zanimivo ter pomembno je to, da se je moja šola letenja dogajala v nezavednih sanjah. Na dogodke zavestno nisem imel vpliva, prav tako so moje odločitve prihajale iz moje podzavesti, ki je takrat vodila ter ustvarjala moj sanjski svet. Preprosto sem le zelo rad letel, ter se skozi vsa leta učil kako kar najbolje leteti. To pravzaprav pomeni, da se znotraj sanj, ali se tega zavedaš ali ne, ali jih zavestno nadziraš ali ne, lahko naučiš določenih sanjskih veščin, katere lahko uporabljaš povsem naravno po pravilih tega sveta. Pravzaprav že samo to dejstvo, da v sanjah obstajajo določene stvari, katere nekdo lahko obvlada ter počne bolje od nekoga drugega, predstavlja neko plat sanj, katere marsikdo ne vidi. Pa če tudi, začnemo o sanjah razlagati le kot o nekih informacijah, držljajih ter impulzih znotraj naših možganov, ki ustvarijo nerealen svet medtem ko spimo.. Če je vse le tako preprosto ter le v možganih, zakaj torej nekdo v sanjah ne zna leteti, ali leti kot da bi plaval, nekdo drug pa lahko zaporedoma krši pravila zdrave pameti ter z vso lahkoto navigira skozi sanjski svet v obliki letenja. Četudi poskušamo sanje razlagati na tak način, je še zmeraj zanimivo dejstvo, da je nekdo znotraj svojega možganskega računalnika uspel dovršiti ter poseduje informacijo, katere nekdo drug nima, le ta pa močno z svojim obstojem definira pravila sanjskega sveta.
Moje učenje letenja je bilo tako dolgo ter pestro, saj sem vedno bil zmožen leteti le po omejitvah katere sem si postavljal sam. V sanjah pa je misel isto kot dejanje. Če misliš, da lahko letiš le tako, da lahko kot norec na ves mah brcaš ter mahaš po zraku, bo zate možna le ta oblika letenja. Že to da letiš je noro, kdo pa ima predrznost razmišljati še o tem, da se da leteti samo z mislimi mar ne? Pa vendar se da. Le pomisliš, in že letiš, lahkotno kot veter.
-
Torej v bistvu lucidno sanjaš, saj na nek način kontroliraš svoje sanje?
-
Mislim, da je nekaj vmes. Ne sanjam zavedno, tako da bi se popolnoma zavedel znotraj sanj, ter jih začel zavedno spreminjati. Mislim, da gre bolj za določena znanja ali sposobnosti, katere je možno znotraj sanj razviti? Mislim, da gre tudi za to, da ko enkrat dobiš ali imaš znanje, kakšno je premikanje oz kakšna pravila veljajo na drugih nivojih, da laho ta znanja tudi nezavedno uporabiš v sanjah, saj se odvijajo na teh ravneh. Tako kot hoja je, ko jo enkrat obvladaš ne rabiš več zavestno razmišljati o tem, kako hoditi. Poleg letenja sem opazil tudi druge oblike ravnanja znotraj sanj, ki mi pridejo prav. Najbolj preprosto povedano, v primeru kakšnih težkih sanj, ko mi kdo poskuša škoditi, se vedno do neke mere zavem, da imam moč storiti karkoli želim, a ne do te mere da bi se popolnoma zbudil.. Le toliko, da lahko potem sebi dam kakšno nadnaravno moč in z težavo hitro opravim. Torej mislim, da ne gre za prav lucidno sanjanje, je pa možno povezano z stopnjami zavedanja znotraj sanj?
-
Ne poznam točne definicije lucidnih sanj, vem da obstaja popolni nadzor in delni. Jaz osebno recimo, v zelo veliko primerih vem, da sanjam. Če mi kdo želi škoditi, se tudi zbudim ali preusmerim sanje drugače, v bistvu jih na nek način kontroliram, ker vem da so sanje ko sanjam. Nimam pa popolnega nadzora, da bi lahko čisto vse nadzorovala. Tako ne morem reči, o danes bom pa sanjala samo rožice ipd.
Na pridobovanje znanj v sanjah pa nisem nikoli pomislila. Bom pozorna na to.
-
Sedaj, ko si tako napisala, moram reči, da se strinjam, da gre morda za delni nadzor, saj se tudi jaz ko se rabim v sanjah česa obraniti malo zavem, da so sanje, ampak bolj v smislu, aha saj lahko naredim to pa to, ker imam tako moč, kot v smislu, saj vendar sanjam! Zgoraj sem pri opisovanju letenja izpustil tudi par zanimivih dognanj, in sicer, da se mi je kasneje velikokrat zgodilo, da sem v sanjah popolnoma pozabil, kako sem letel poprej ter sem moral zopet leteti na star način, kot bi plaval, kdaj drugič pa se mzopet letel le z mislimi. Kseneje sem poskušal povleči vzporednice z svojim takratnim budnim življenjem, ter načinom letenja v sanjah. Moram reči, da sem v delih življenja, ko sem se počutil dobro, jasno ter osrediščeno letel z mislimi, kadar pa sem se izgubil ter predal različnim strahovom, pa letenje ni bilo tako lahko, saj je verjetno pešal tudi nadzor sanj. To se mi zdi zanimivo, če res obstaja taka povezanost sanj ter zavestnega življenja..
Všeč bi mi bilo, če bi še kdo delil izkušnje z letenjem v sanjah, ali z drugimi veščinami ter nadzori sanj =)
-
Hm, sama sem vedno v sanjah znala leteti, nikoli ni bilo potrebno vložiti trud za to, da sem letela.
To so bile vedno najlepše, odrešujoče sanje.
Letenje pomeni odmik od zavednega, neke vrste beg pred zemljo, pred zemeljskimi zadevami, ki te lahko v danem trenutku preveč obremenjujejo.
Letenje je domena zraka, kar pomeni tudi naš razum...
Zakaj si se tako "matral" leteti? Si se v tistem obdobju težko prepustil novim svetovom, neznanim...?
Drugače pa kadarkoli se zavest vmeša v sanje, gre za lucidne sanje. Če si se zavedal,da boš nekaj naredil zato, da se boš rešil iz dane sanjske situacije, pomeni, da se je vklopila zavest..
-
.... Kseneje sem poskušal povleči vzporednice z svojim takratnim budnim življenjem, ter načinom letenja v sanjah. Moram reči, da sem v delih življenja, ko sem se počutil dobro, jasno ter osrediščeno letel z mislimi, kadar pa sem se izgubil ter predal različnim strahovom, pa letenje ni bilo tako lahko, saj je verjetno pešal tudi nadzor sanj. To se mi zdi zanimivo, če res obstaja taka povezanost sanj ter zavestnega življenja..
Všeč bi mi bilo, če bi še kdo delil izkušnje z letenjem v sanjah, ali z drugimi veščinami ter nadzori sanj =)
Pozdravljen Azmond. Me veseli, da si nas našel na tem forumu in da te tako zanimajo sanje.
Najprej, kar lahko delim o svojih sanjah. Žal sem v svojih sanjah, tako da se zavedam, letela samo dvakrat ali trikrat. Bi še, oja. To je bil res čudovit občutek svobode, neomejenosti. Tudi jaz se nisem matrala z "vzletom" ali letenjem. Niti nisem rabila plavat ali se odrivat ali česa podobnega. Samo letela sem in se počutila srečno. Nekoč sem letela nad ulico, v kateri sem odraščala, toliko bolj domač občutek, ker sem bila v znanem okolju.
Občasno sanjam v barvah. Zanimivo je pa tudi, da sanjam "nadaljevanja". Ne morem povedat zgodbe, le takrat, ko to sanjam vem, v sanjah razmišljam (torej verjetno lucidno), da zanimivo, ker sanjam nadaljevanje.
Zanimiv naslov, hehe - Evolucija letenja. Nekak vzporeden svet, zate, kajne? Ki ti veliko pomeni in ga želiš še raziskovati ter preživljati čas v njem? Razviti sposobnost letenja.
Zaznala sem tudi, da si se med meditacijo povzpel v astralno projekcijo. Morebiti si med meditacijo padel v theta stanje, v katerem malodane že spimo in odpotoval v astralni svet.
Citirala sem tvoj stavek, kjer si sam ugotovil nekaj, kakršen občutek sem dobila tudi jaz. Torej letenje z mislimi, če si se tudi sicer v življenju počutil dobro in "matranje", kadar si bil obremenjen z različnimi občutki. Tvoje sanje čutim kot nihanja med samozavestjo in optimizmom, nato dvomi, strahovi. Kot da si poln različnih idej, znanj, sposobnosti, a ko je treba vzeti vajeti v roko in to uresničiti, včasih zmanjka zagona. Tvoj svet je svet sanj, drugačnosti, neformalnosti, izzivov, prostosti in potovanja, čarobnih misli. Vendar, kako to združiti s tukaj in zdaj? Kako s tem živeti in celo služiti? Kako uresničiti svoja hotenja in zmožnosti v svetu, ki je pretežno svet umskega pojmovanja? Enkrat verjamemo v to, da lahko poletimo z dežnikom, drugič nas kar malo zmanjka, saj nas v tem realnem svetu postavljajo na realna tla in mimogrede vsadijo seme dvoma. Potem pa spet malo mahamo, se zvijamo, še malo plavamo in nekak "krmarimo" naprej.
-
Rena ta nadaljevanja imam pa tudi jaz :D kej sanjam pa se potem v sanjah spomnim aja to je nadaljevanje od zadnjic. Ali pa se zbudim, med sanjami in si recem OK to moram nadaljevati in potem res nadaljujem.
-
Rena ta nadaljevanja imam pa tudi jaz :D kej sanjam pa se potem v sanjah spomnim aja to je nadaljevanje od zadnjic. Ali pa se zbudim, med sanjami in si recem OK to moram nadaljevati in potem res nadaljujem.
Ja. Jz se tudi v sanjah spomnim in prav razmišljam: lej, to je pa nadaljevanje. Ko se pa zbudim, ne vem, morda še vem par minut ali ur, odvisno kaj dogaja in kam me odnese jutro, v ostalem pa vsebine več ne vem
Tole misel sem še razvijala zdaj zjutraj, ko sem si tudi svoje sanje malo obnovila, da jih ne pozabim...
Azmond, druga varianta razlage pa je morda, da v realnem življenju deluješ dokaj prizemljeno in na razumski ravni, pa v sanjah zato nadomeščaš z letenjem?
Me zanima odgovor :)
-
Zanimivo =) prav mozno je torej, da vecina ljudi, ko leti v sanjah, leti povsem preprosto brez truda, ter ni nikoli sla cez te razlicne oblike letenja. Sicer se tudi sam ne spomnim pri katerih letih je postalo letenje zame enostavno, vendar pa sem letel v sanjah tako mnogokrat, da se dobro spominjam vseh nacinov ter razvoja. Rena tvoj opis mi je bil zelo blizu. Prva razlaga bo bolj pravilna, saj imam venomer tezave s prizemljenostjo. Je pa veliko bolje kot je bilo vcasih, ko so ljudje mislili, da sem ves cas pod vplivom kake droge saj sem preprosto bil ves cas tako izven razumnosti, kot da bi lebdel nad tlemi. Glede astralne projekcije sem malce povrsno napisal. Moj cilj je bil pravzaprav zapustiti telo a mi tega tekom meditacije ni zavestno uspelo, sem pa bil blizu. Na neki tocki sem se odlocil, da koncam in sem se, se vedno znotraj umirjenega stanja odlocil da malce zaspim. V istem trenutku preden sem zaspal sem tocno jasno vedel, da bom zapustil telo, in naslednji trenutek sem se ze zbudil med procesom locevanja.
-
Hvala za potrditev. Mislim, moj prvi občutek je bil, da si človek, ki ti veliko pomeni sanjski, no "ezo" svet.
Kako pa funkcioniraš v "reali"? Imaš službo ali študiraš, družina? Ne sprašujem iz radovednosti, samo z zanimanjem opazujem sebe in svet okoli sebe. Namreč, sama sem tudi velikokrat "hodila" skozi življenje, kot da je le - to nekako v meglici okoli mene. Očitno potrebujem delo, ki me prizemljuje (računov.). In družino. Da ostajam tukaj. Sem oseba, ki primarno delujem na osnovi občutkov, kinestetična se reče. In seveda funkcioniram v tem svetu prvenstveno, ostalo pa...evo...kolikor se da... v prostem času raziskovanje notranjega in zunanjega sveta ter razmišljanja o vseh možnih razsežnostih le tega.
-
Rena ta nadaljevanja imam pa tudi jaz :D kej sanjam pa se potem v sanjah spomnim aja to je nadaljevanje od zadnjic. Ali pa se zbudim, med sanjami in si recem OK to moram nadaljevati in potem res nadaljujem.
Ja. Jz se tudi v sanjah spomnim in prav razmišljam: lej, to je pa nadaljevanje. Ko se pa zbudim, ne vem, morda še vem par minut ali ur, odvisno kaj dogaja in kam me odnese jutro, v ostalem pa vsebine več ne vem
Tole misel sem še razvijala zdaj zjutraj, ko sem si tudi svoje sanje malo obnovila, da jih ne pozabim...
Azmond, druga varianta razlage pa je morda, da v realnem življenju deluješ dokaj prizemljeno in na razumski ravni, pa v sanjah zato nadomeščaš z letenjem?
Me zanima odgovor :)
Tudi sama večkrat sanjam nadaljevanje prejšnjih sanj in se v sanjah tega tudi zavedam.
-
Hvala za potrditev. Mislim, moj prvi občutek je bil, da si človek, ki ti veliko pomeni sanjski, no "ezo" svet.
Kako pa funkcioniraš v "reali"? Imaš službo ali študiraš, družina? Ne sprašujem iz radovednosti, samo z zanimanjem opazujem sebe in svet okoli sebe. Namreč, sama sem tudi velikokrat "hodila" skozi življenje, kot da je le - to nekako v meglici okoli mene. Očitno potrebujem delo, ki me prizemljuje (računov.). In družino. Da ostajam tukaj. Sem oseba, ki primarno delujem na osnovi občutkov, kinestetična se reče. In seveda funkcioniram v tem svetu prvenstveno, ostalo pa...evo...kolikor se da... v prostem času raziskovanje notranjega in zunanjega sveta ter razmišljanja o vseh možnih razsežnostih le tega.
Najlažje bi bilo, če bi kar na splošno rekel, da v "reali" precej slabo funkcioniram. Ne da nism uspešen pri recimo tem ali tem, ali da mi nič ne bi šlo od rok, ravno nasprotno. Znam biti precej iznajdljiv ter tudi vztrajen, in posledično uspešen, z pravo mero zagona. Največkrat pa se srečujem ravno z pomankanjem zagona, motivacije, splošnega smisla. Kot otrok sem se veno igral sam, ne ker se ne bi znal družiti z vrstniki, samo preprosto bolje se mi je zdelo bilo, če sem bil sam. Osnovna je nekako šla mimo, ter se zdaj zdi kot neka meglica, kjer se s težavo spomnim sploh kdo ter kaj sem bil, z izjemo tega, da sem proti koncu začel padati v čedalje težja depresivna stanja. Za depresijo pravzaprav mislim, da pravijo, da je stanje kjer si preprosto prazen in skoraj nič več ne čutiš, tako da niti nebi rekel, da sem bil depresiven. Bil sem predvsem zelo žalosten, ves čas. Čutil pa sem neznansko veliko. Vmes pa se mi je odprl svet vsega tega drugega, česar te ne učijo, in s pomočjo teh odkritji sem se uspel izvleči ven iz te vseobsegajoče žalosti, ter je moje življenje dobilo nek nov smisel, a seveda smisel daleč stran od realnega sveta ter prizemljenosti. Od takrat dalje je bilo zame edino pomembno odkriti kdo v resnici sem, ter od kod sem prišel, kar me je še bolj odneslo od prizemljenega življenja. Šele kasneje sem se precej nejevoljno zavedel, da je pač to, da sem tukaj na zemlji pomembno, ter primarnega pomena. Če ne bi bilo, ne bi obstajal tukaj ter sedaj. Tako sem imel ves čas težave z razumevanjem različnih sistemov tega sveta. Kljub vsemu temu iskanju pa sem še vedno nekako potem ostal tukaj, brez jasnega smisla ter pomena. Recimo, da sedaj poskušam vsa ta svoja znanja, potegniti dol, ter jih uporabiti na temu nivoju, v realnosti, a vprašanje kako mi uspeva. Šolo sem tako končal precej pozneje kot bi jo moral, na faksu sem hitro obupal, dobil službo, sedaj pa iščem novo zaposlitev. Na kratko povedano, zelo težko funkcioniram v tem "realnem" svetu saj mislim da ga del mene še vedno ni sprejel, ter tako nisem sprejel odgovornosti zase. Sicer pa z besedami je lahko. Dejanja so drugo..
-
Hnjaaa...Azmond, veliko ti dogaja ;D Kako pa je bilo, ko si padal v depresivno stanje, ti praviš žalost. Še nikoli nisem posebej brala o značilnostih depresivnega stanja. Morda res ne čutiš nič, ko padeš v totalno in neskončno apatijo, do tja je pa še veliko odtenkov in intenzivnosti občutkov. Med drugim tudi globoka žalost.
Kdo pa je bil ob tebi v takih trenutkih? Si se vsaj h komu lahko obrnil? Kakšen stik si sploh imel z ljudmi okoli tebe? Starši?
Ljudje živimo tukaj in zdaj, v tridimenzionalnem svetu. Sama sem se dolga leta "upirala" in bila nesrečna v svoji službi. Vendar, kdo pravi, da moramo bit v službi? Torej te vprašam: moraš bit v službi? Kaj bo, če boš brez službe? Kaj ti služba prinese? Je to vredno tvojega vlaganja v službo?
Iz ezoteričnega vidika pa, prav tako pomembna je naša prizemljenost kot naša povezava z duhovnim. Za delovanje tukaj in zdaj je pomembno uravnoteženo delovanje vseh čaker. Poišči kakšne vaje za njihovo delovanje. Prve tri so še zlasti pomembne zato, da te povezanost na čas in prostor ter ljudi v tvojem okolju ne bo motila, v smislu, da si se nejevoljno zavedel, da je to očitno primarnega pomena. Poskusi ta čas in prostor tudi sprejet.
Če boš dal temu svetu priložnost in ga želel videt z drugačnimi očmi, boš lahko presenečen. Spremeniti naše notranje razmišljanje ni lahko. Stanja, v katerem smo, smo navajeni, čeprav ni najboljše. A vendarle, s svojimi mislimi si kreiramo sedanjost. In če se nečemu upiraš, vidiš v tistem slabo, je to tvoja realnost. A ni treba, da je tako.
S sposobnostjo biti del dneva v sferi realnosti in drugi del dneva v "duhovnosti" sploh ni tako slabo. Lahko uriš in razvijaš vsestranskost in s tem osebno rasteš.
Še veliko bi lahko napisala...vendar...tule je prostor za splošen in krajši odgovor. Čutim pa toliko bolj od kod tvoje učenje letenja v sanjah.
-
Ne vem, če sem kar tako padel v to stanje.. Mislim, da sem si na neki točki celo sam to zaželel, zaradi razlogov katerih ne bom razlagal, vendar sem šele kasneje videl, da sem postal pravzaprav točno tak, kakeršen sem si želel biti. Ne vem zakaj bi si kdo želel biti žalosten. Česar se najbolje spominjam je, da je ta žalost lahko zbudila zelo globoka čustva ter izkušnje. Včasih jo pogrešam, saj se mi zdi, da sem sedaj veliko bolj zaprt za globoka čustva, kot sem bil takrat. Nekako ni bilo pravega prestopa iz žalosti v veselje, temveč le v nek siv vsakdan. Mogoče sem pa šele sedaj zares depresiven xD hahaha =)
Mm, bil sem bolj sam kot ne. Pogovarjal sem se zelo težko o vsakdanjih rečeh, in tudi nisem razumel, zakaj za vraga bi šel z nekom na kavo ali katerokoli pijačo, če si lahko naredim pijačo doma. Če sem že moral sem bil tiho, ker nisem imel pojma kaj naj počnem xD Sem pa izjemno rad govoril o vseh rečeh, ki so mi takrat ležale ne umu. Glede na to, da sem kmalu začel odkrivati ves ta ezoterični svet, so moji redki pogovri bili o teh stvareh. Težko povem, kdo je bil ob meni v teh trenutkih, vsaj iz fizičnega vidika. Težko sem vzpostavil oseben stik z ljudmi, tako da sem nekako uspel to narediti prek odnosov na daleč. Pisma, dopisovanje itd. najlepši ter tudi najtežji spomini so od takrat =) Seveda jih sedaj cenim ter vidim v popolnoma drugačni luči. Pri 17 sem ustvaril "nevidno prijateljico". Nevidno zato, ker je resnično obstajala, oz še sedaj del nje nekje obstaja, čeprav morda ni več vezan name. Veliko ljudi tega ne razume ter se jim zdi noro, pa je to povsem v redu =) Težko je razumeti, kako vsak dan z mislimi ustvarjamo umetna energetska bitja. Sprva je bila spontana kreacija, ko pa sem dojel to na globjem nivoju sem jo zavesto dokončno ustvaril z edinim glavnim aspektom ter vodilom, da je poosebljena ljubezen, in to je bila. Sicer pa se je navezala na ljudi =) O njej sem napisal s tem razlogom, da lahko odgovorim na vprašanje. Največkrat je bila ob meni ona. Dobila je tako veliko energije, da se jo je dalo na trenutke zelo dobro ter jasno čutiti. Njenega imena zaradi varnosti ne bom delil. Glede službe. Toliko časa sem se upiral vsemu temu šolskemu sistemu, denarnemu ter materialnemu sistemu, da sem na koncu dosegel le to, da sem izgubil ogromno časa, ter sam sebe globko prepričal, da tako ali tako ne bom nikoli uspešen v takem sistemu, ter ne bom nikoli imel veliko denarja. Vse skupaj je prav fletno, če le ne bi bili na točki, kjer živiš, da komaj preživiš. Dokler ne ugotovim kako lahko pomagam svetu ter drugim, mislim da mi ostane le služba. Če pridem do tega spoznanja, mislim da bo vseno, kje kdaj ter kako bom, če bom počel tisto kar mi je namenjeno. Do takrat pa.. =)
-
Nihče ne želi bit žalosten...nikoli ne bom uspešen...ne bom imel veliko denarja... Ma tu so v ozadju prepričanja, vzorci, ujeti smo v določena polja realnosti. Zavestno mi ne bi, a kaj, ko se toliko vsega skriva pod "vrhom ledene gore", globoko v "oceanskih globinah"...
Dokler ne ugotovimo, kako lahko pomagamo svetu in drugim....najprej pa, kako lahko pomagamo sebi...ti...nam... želim, da naredimo največ kar zmoremo, da napredujemo. Če pa ne, pa tudi prav... ;D