Po skoraj šestih mesecih žalovanja za očetom je moje srce še vedno ranjeno. Ne mine dan, ne mine ura, da se ne bi spomnila nanj, četudi le za trenutek. V mislih ga sprašujem za nasvete ali pa si pravim, "naš dedi bi to naredil tako in tako". In na prste ene roke bi lahko preštela dni, ko nisem mogla obiskati njegovega poslednjega bivališča, in se prepričala, da so na njem rože in gorijo lučke. Vsak dan bolj pa tudi ugotavljam, da so moje sanje zares preroške, in da se mi prav preko njih dogajajo stvari, ki si jih ne znam razložiti. Je morda res, da so duše naših najdražjih v sanjah z nami, da nas v času počitka skušajo doseči in nam zaceliti boleče rane? Vsak dan bolj verjamem, da je to res in vsak dan več je na seznamu knjig s tovrstno vsebino, ki sem jih, oz. jih želim prebrati. Ali pa je morda vse to le sad moje goreče želje, da bi nekoč svojemu očetu lahko ponovno rekla: "Pozdravljen, moj dragi dedi, lepo da si me počakal in srečna sem, ker sva spet skupaj." V zadnjih šestih tednih sem sanjala trikrat in vedno so mi sanje ostale živo v spominu. Za njih vem, da niso navadne, take "brezvezne", ki se jih zjutraj spomniš in že več ne veš zanje.
Tudi to noč me je kakor veliko noči poprej in kljub "San valu" spet tlačila mora. Sanjalo se mi je, da sem pospravljala spalnico. Okna so bila odprta in brisala sem pajčevino s predala nočne omarice. Takrat sem našla denar. Bilo je točno 25 tisočakov. To je bil očetov denar, sem pomislila. V tistem trenutku, sem občutila strah. Nekdo mi hoče ta denar vzeti. Jaz pa se od njega nočem ločiti, saj je ta denar od mojega očeta. Sliąala sem glasove pri vratih in hitro sem denar skrila za majico. Glasovi so se približevali in bila sem zelo prestrašena. Hotela sem steči do telefona in poklicati očeta. Če bo on pri meni, mi gotovo ne bo nihče ničesar ukradel. Prišla sem do telefona, toda telefonirati nisem mogla. Ne vem zakaj, enostavno nisem mogla.
Prebudila sem se ponovno vsa iz sebe. Le kaj to spet pomeni? Popoldne smo šli na pokopališče in že od daleč se mi je zdelo, da je na grobu nekaj drugače. Ko smo prišli zraven, smo opazili, da so očetu z groba ukradli rože, ki sem mu jih prinesla pred dnevi. So namreč tudi ljudje, ki jim nič ni sveto, ki se ne zavedajo, da bodo nekoč tudi sami počivali pod tako gomilo, in ki jim je vseeno, da so nekomu ranili že tako ali tako boleče srce.
Helena
OČETOV OBJEM.
Dnevi pred velikonočnimi prazniki so za našo družino boleča izkušnja. Prvi prazniki brez očeta in to prav ob njegovem rojstnem dnevu. 12. aprila lansko leto, smo ta dan, praznovali še skupaj, cela družina, zbrana in vesela. Le kdo bi pomislil, da ga čez leto dni več ne bo med nami. Toda jaz sem tudi letos očetov rojstni dan praznovala skupaj z njim. Bilo je v noči na 12. april. Znova sanje, kakor tolikokrat doslej. Sedeli smo, cela družina, skupaj za obloženo mizo. In z nami tudi moj pokojni oče. Bil je tak kot vedno, čisto nič spremenjen in dobre volje. Nekdo ga je v šali vprašal: "Poslušaj Franc, kako pa je zdaj tebi ime?" Navihano je pogledal in se zasmejal: "Zdaj sem maček Fric." Potem je razlil kozarec neke pijače in moja tašča je s prtičkom pobrisala razlito. Samo nasmejal se je, stopil k sosednji mizi, kjer so sedeli štirje ljudje. Vstali so, si nalili kozarce in nadzravili z očetom.
Takrat sem se prebudila in bila sem zadovoljna, da sem, čeprav nekoliko drugače tudi letos praznovala njegov rojsni dan z njim. Druge sanje, ki so se mi zgodile čez nekaj dni, pa so bile prijetne, takšne, ki bi si jih želela večkrat. Tistega popoldneva sem kakor vsak dan sedela z mamo. Pogovarjali sva se o očetu in o nočeh, ko je osamljena in ne more spati. Takrat sem ji zaupala, da bi rada vsako noč sanjala o očetu, in da bi se rada še enkrat stisnila k njemu. Zvečer sem težko zaspala. Ne vem koliko je bila ura, ko sem se prebudila, toda tokrat mi je bilo prvič žal, da nisem sanjala naprej, dolgo, tako dolgo, da bi potešila svoje srce. Sanjalo se mi je, da sem prišla domov na obisk. Pred vhodom sem opazovala svojo mamo in očeta. Oče je bil videti precej mlajši, saj je imel temne lase. Nič sivih ni bilo med njimi. Nista me opazila, kar naprej sta se pogovarjala. Jaz pa sem si vroče želela, da bi me pogledal. Prav iskala sem njegov pogled. V nobenih sanjah doslej me ni pogledal v oči in nikoli ni govoril z menoj. Videla sem ga in se ga nisem mogla dotakniti. Ali pa sem samo čutila, da je tam. Tokrat je bilo drugače. Oče se je nenadoma napotil proti meni in me objel. Stisnila sem se k njemu in ga tudi sama tesno objela. Bilo mi je prijetno in nisem ga več hotela izpustiti. Nekaj trenutkov sva tako stala, takrat pa sem začutila, da me želi izpustiti, se mi izmakniti. Vendar moja želja po njegovem objemu je bila tako globoko, da ga nisem pustila iz objema. Vedno bolj sem se ga oklepala in ga stiskala k sebi. Kljub vsemu je nenadoma začel izginjati, meni pa se je zdelo, kakor da nekaj vleče iz mojega telesa, kot da bi se nekaj zlilo z njim, kar je odnesel s seboj. Me je res obiskal, da bi potešil mojo željo po objemu?
