TO sem pa dobil danes po mailu. Druga plat medalje:
"Pozdravljeni vsi skupaj,
večina vas ve, da sem iz Ambrusa, gotovo pa tudi veste kaj se je tam zadnji
mesec dogajalo.
Spodnje pismo bralcev sem 2.11.2006 poslala na nekaj slovenskih dnevnikov
(Delo, Dnevnik, Večer in Primorske novice), prilogo Ona in revijo Mladina.
Do danes nisem zasledila, da bi bilo objavljeno - verjetno zato, ker sem ga
iz varnostnih razlogov poslala anonimno, možno pa je tudi, da zaradi
kritike v drugem stavku. Če mi ga zato niso objavili, s tem kritiko – glede
na to, da živimo v demokratični državi, kjer lahko vsak izrazi svoje mnenje
- ravno potrjujejo.
Zaželjeno je, da ga preberete in pošljete naprej. (Ali natisnete in date
komu za prebrat.)
Hvala za razumevanje.
Lep pozdrav,
Jerneja Muhič.
Ambrus
Ime te dolenjske vasi ste gotovo slišali. To pismo pišem, ker so skrajno
neprofesionalni slovenski mediji popolnoma izkrivili realno sliko
dejanskega problema.
Izseljeni Romi niso bili edini prebivalci tabora v Dečji vasi. V tem taboru
so se kar naprej menjavali najrazličnejši 'civili', povečini z zločinsko
preteklostjo. Ker je lokacija tabora dokaj na samem, je bila idealna za
neke vrste azil z vso mogočo sodrgo. Prav zato krajani ves čas poudarjamo,
da ti ljudje niso bili izseljeni zaradi svoje narodnosti – to bi bilo
skrajno nepravično(!) – oditi so morali, ker so gojili, zganjali in
prikrivali kriminal. K razrasti le-tega je med drugim pripomogla tudi
velika oddaljenost policijske postaje. Dogodki zadnjega tedna so bili tako
ukrep krajanov iz obupa, ki je sledil stopnjevanju strahu do vrha. Veste,
osnovne kulturne razlike so bile s strani vaščanov sprejete pred 40 leti,
ko so se Romi trajno naselili v Suhi krajini. 'Razlike' s katerimi pa ti
ljudje danes tako grobo kršijo zakon, še posebej tiste, ki predstavljajo
kršitev osnovnih človekovih pravic, niso bile in nikakor ne smejo biti
sprejemljive! Tekom let so se poleg običajnih kraj pridelkov in živali,
vrstile tudi hujše protizakonite aktivnosti: vlomi in kraje, najraje v hiše
starejših ljudi, ki živijo sami, več vlomov v okoliška župnišča, cestne
blokade z ostrim kamenjem ali deskami, polnimi žebljev, kraja mobilnih
telefonov, napad na gobarke, grožnje z uperjeno puško v mimovozeči
avtomobil, izsiljevanja, podkrepljena z grožnjo, do boš ubit ali posiljena,
lansko leto je policija zasegla večje število strelnega orožja in mamil,
nedaven napad na Jožeta Šinkovca pa je bil že drugi poskus umora v dveh
letih. To in podobno je krojilo naše vsakdanje življenje. Zadnjo žrtev tega
tabora so mediji prikazali kot pretepaškega moškega – resnica pa je, da je
branil svojo zidanico pred dobro znanimi vlomitelji. S tem si je nakopal
maščevanje in skorajšnjo smrt. Jožetu so se na glavni cesti v blokado
postavili trije avtomobili, za njim še dva, tako da je bil ukleščen mednje
ter na milost in predvsem nemilost prepuščen Čmaku in njegovim romskim
kompanjonom; kaj je sledilo veste. Na dejstvo, da ti z njive zmanjka kakšna
glava zelja smo se kar navadili, nihče pa se nikoli ne bo navadil na to, da
ti strežejo po življenju. Živeti v nenehnem strahu je sila mučno. Če tega
niste doživeli, si ne morete predstavljati, kaj se godi v človeku, ko med
vožnjo ugleda uperjeno cev puške. Jaz sem jo. Občutek tesnobe je
nepojmljiv; Naj ustavim? Peljem naprej? Naj kličem policijo? Ne, kaj pa če
me naslednjič ustavijo?! Gotovo bodo vedeli, da sem jaz klicala…
Neverjetno kako hitro se je slovenska policija organizirala za zaščito in
varovanje tabora in njegovih prebivalcev. Sprašujem se, kje je bila ta
javna služba med padanjem kola po Jožetovi glavi, kdo je varoval njega, kdo
je varoval domove, avtomobile, njive in življenja vaščanov? Varuhu
človekovih pravic pa vse skupaj kar nekako ni jasno. Ne samo, da ni bil v
Ambrusu, ob nepreverjenih dejstvih in opazovanju od daleč si drzne dajati
nekakšne pavšalne izjave in s tem grobo zavajati širšo slovensko javnost.
Ali pa preprosto ne loči med etničnim sporom in bojem proti leglu
kriminala. Veste g. Hanžek, nihče od Romov ni bil napaden, nihče ubit.
Napaden je bil Jože Šinkovec iz Ambrusa! Ko smo izvedeli, da bo do
izselitve končno prišlo, nismo čutili zmagoslavja. Ne. Čutili smo veliko
olajšanje. Zato je zadonela Zdravljica. Naj rojak Suhokrajnčan prost bo
vsak, ne vrag zločinski, le pošten sosed naj bo mejak!
Da izseljeni skupini življenje v Postojni ne odgovarja je razumljivo, saj
nimajo raziskanega rajona, »poslovnih« poznanstev in informacij o imetju
okoliškega prebivalstva. Medijem pa se bolj problematična zdi skrb za
perjad, ki je ostala v taboru, kot Jožetovo zdravje. Močno upam, da zaradi
težkih poškodb glave ne bo imel trajnih posledic. V kolikor preživi.
Dragi bralci, Ambruška zgodba je dolga več desetletij, ne en teden. Zadnjih
12 let je potekal boj za osnovno človekovo pravico – za mir. Za mir, ki
upam da ga bomo končno deležni. Žal pa se še vedno bije še en boj – Jožetov
boj za življenje. Zato, Jože, drži se! Mi smo s tabo! Bog je s tabo! Drži
se!
(zaradi varnosti) anonimna Ambrušanka"
