Psihiatrija

[Andres]

Psihiatrija nasploh velja kot veja medicine, ki je bržkone precej skrita očem bolnikov, ali nasploh vsem državljanom.  Kljub vsemu ponekod pricurlja na dan kakšna nespametna, ki so jo zakrivili zdravniki za um, oziroma se tisto kar je pozitivno niti ne sliši.  Na starem forumu smo imeli registriranega Janeza Ruglja, ki se debate ni udeležil nikoli, saj govorili smo o spolnosti in partnerstvu in ko je to on prebral mi je v mailu napisal, da nismo dovolj zreli.   Vse lepo, toda po tistem času sem bil na priporočilo Tatjane Malec in drugih rednih pisarjev na  Pozitivkah poslan k psihiatru.  In ker me ta vrsta medicine vključno s psihologijo zelo privlači sem se poleti k Ruglju tudi napotil.   Hmm. Diagnoze mi ni postavil, saj ne izpolnjujem njegovih kriterijev diagnosticiranja, pač najprej bi moral prebrati obe njegovi knjigi, napisati življenjepis nakar bi se lahko naročil. 

Morda ima name psihiatrija tudi poseben vpliv, saj v odraščajoči dobi smo imeli družinskega prijatelja psihijatra, ki je svojo doktorsko kariero nadaljeval in končal v Parizu.  Pravzaprav je imel v vsakdanjih pogovorih ta človek posebne prijeme, ki so se ga bržkone držali iz ordinacije, toda kljub vsemu govorim o človeku, ki ga spoštujem, tačas pa penzijo uživa v Franciji.

In sedaj nazaj v Slovenijo.  Pravzaprav so bili predvsem v starem režimu mnogi zdravi proglašeni kot bolniki, ki so jih nadalje šopali z Valiumom. In ravno v starem sistemu, naše stare države, katera bi danes slavila 63. rojstni dan smo imeli ene najboljših zdravnikov na svetu. Kot kaže so bili takrat psihijatri podvrženi partiji in UDBA-i, dandanes pač po večini verjamem farmacevtskim gigantom. Drži?

In nenazadnje. Če smo vsi zemljani neki bolniki, kje potemtakem stroka potegne črto med naravnim in pravim psihiatričnim bolnikom? To sicer najbolje ve Tatjana Malec in njena druščina . Razen če se med nami kak doktor ne skriva. Tisti iz Francije po forumih zagotovo ne piše.


Andres

[Jane]

Jaz poznam samo enega psihiatra in sicer dr. Rebolja, ki v Begunjah dela na oddelku za depresijo in panične napade ter podobne zadeve. Moram reči, da je eden izmed boljših na tem področju in izredno človeški.

Njegove besede npr. so da se izogibajmo besedam "psihiatrični bolnik" kdo pa sploh je tak? Tisti, ki ni normalen? In kdo ni normalen? Vsi smo normalni, vsak na svoj način. Takom "bolnikom" predvsem pokaže, da niso nenormalni, da vse kar doživljajo, doživlja milijone ljudi po vsem svetu...

[bilka]

noben izmed psihiatričnih bolnikov ni nenormalen. nekaj kar je normalno, v drugi družbi ni. to je odvisno od druže. tu gre bolj za stigmatizacijo duševnih bolnikov.
pri "psihiatričnih" bolnikih, ki jih zdravijo z zdravili, gre vedno za neko neravnotežje v možganih, zaradi česar prihaja do nekih odkolonov, bodisi v mišljenju ali čustvovanju in posledično tudi na vedenju posameznika.  zdravila potem ta neravnotežja skušajo izravnati, vednar so vedno stranski učinki, ker ne morejo delovati samo na ene sistem. pa tudi vzroki za neko bolezen so različni. na primer depresija je lahko kot motnja razpoloženja, lahgko pa je le simptom ob hizofreniji in včasih je težko ločiti, kaj je v bistvu v osnovi.
po drugi strani pa, če gre za nevroze (in ne psihoze), vzrok težave ali bolezni izvira iz otroštva, do treh let starosti, ko naj bi se izoblikovala osebnost. če v določenih obdobjih do treh let  spolne in agresivne energije nismo uspeli pravilno akomulirati in smo jo zavrli, razvoj na tisti stopnji zaostane in se kaže kasneje kot neka motnja ali bolezen (na primer anankastični karakter ipd).

seveda ima vsak neke težave, vendar je odvisno, kako dolgo trajajo in koliko nas motijo v vsakdanjem življenju. pa tudi če zaradi njih ogoržamo sebe ali druge (na primer glasovi, da se nekdo ubije - če gre za pravo psihozo, ne ločuje, da niso realni in jih res uboga in se na koncu ubije).
ker pa je duševnost in težave na psihičnem področju nek tabu in stigmatizacija, ljudje, ki potrebujejo pomoč, le to poiščejo ko je (skoraj) prepozno, ko bolezen napreduje in ima zaradi tega tudi slabšo prognozo za zdravljenje. žalostno, a resnično...
 

[laomin]

  Vsega po malem je povsod,ker je iz nas in  za nas.Če naletite na res pravega,tistega ko rečemo,ta je pa zato - hvala bogu. V nasprotnem padete v kolesje njihovega rivalstva in kvote ,ki jo določa  socialno zavarovanje. Žal tudi veselega pisanja receptov-verjetno bo kakšna korist. Saj logika ,da strok že ve,večkrat odpove.

[bilka]

škoda je, ker splošni zdravniki večkrat ne prepoznajo depresije kot depresijo ampak kot napetost in anksioznost (lahko je pa prikrita depresija). depresija se ne kaže vedno kot globoka žalost ipd. potem predpišejo samo pomirjevala (apaurin, lexaurin ipd), človek se umiri, simptomi izgidnejo, ne pa tudi vzrok. razen tega povzročajo odvisnost in to zelo hitro

[Andres]

Koliko pa splošni zdravniki, oziroma kar celotna zdravstvena strok sploh išče vzroke bolezni v času izobraževnja  na faksu in seveda kasneje pri raznih doktoratih ipd?

In seveda. Poznamo žensko po porodno obliko depresije, ki je bržkone bolj vidna kot moška.  Ob takšni navadno trpijo dojenčki in kasneje tudi otroci, partner se istočasno predaja alkoholu, oziroma trpi kričanje, ki ima izvir predvsem v nepriznanju bolezni z ženske strani.  So pa seveda tudi drugačne ženske, ki se želijo pozdraviti in na podlagi tega obiščejo zdravnika. Moja bivša ga ni hotela. 

Andres

[bilka]

Koliko pa splošni zdravniki, oziroma kar celotna zdravstvena strok sploh išče vzroke bolezni v času izobraževnja  na faksu in seveda kasneje pri raznih doktoratih ipd?

mislim, da ne kaj preveč. kolikor vem, je tekom študija vsega i svašta. šele potem, ko dela sekundarij po faksu, kroži okoli in spoznava posamezna področja. ampak to traja 2 leti, da odkroži na ful oddelkih. šele v okviru speicalizacije, se spoznavajo z določenim podričjem, vendar res zelo ozko in v podrobnosti - na primer pol dobiš nevrologa, nevrokirurga, psihiatra  ipd.

ja kar se pa tiče kakršnekoli depresije - zloraba alkoholnih ali drugih substanc pri moškem ni toliko socialno nezaželjena oblika odpravljanja napetosti medtem ko pri ženksah je. sam obisk psihiatra pa pomeni, da si prvo priznaš, da imaš neko duševno motnjo, težavo (kar pa je zaradi stigmatizacije še težje). pa še drugi te imajo za "norega", če greš k psihiatru.

[Andres]

Bojda veljaš  v Hollywoodu za duševnega bolnika, če ne greš k psihiatru, kar je pravzaprav prav. In seveda, res je kot praviš, da te gledajo kot bebca, če greš k psihiatru. Sicer pa je zanimivo, da se to razlikuje od države do države.  V mojem okolju recimo je nekaj nekdanjih sodelavk  jasno izrazilo željo po obisku k psihiatru, oziroma so povedale, da so pri njem že bile. 

Andres

[Anima]

Koliko pa splošni zdravniki, oziroma kar celotna zdravstvena strok sploh išče vzroke bolezni v času izobraževnja  na faksu in seveda kasneje pri raznih doktoratih ipd?

In seveda. Poznamo žensko po porodno obliko depresije, ki je bržkone bolj vidna kot moška.  Ob takšni navadno trpijo dojenčki in kasneje tudi otroci, partner se istočasno predaja alkoholu, oziroma trpi kričanje, ki ima izvir predvsem v nepriznanju bolezni z ženske strani. 
Andres

Po novem,tako zdravniki,tudi moški svet trpi za poporodno depresijo.

[Andres]

To je brez dvoma zato, ker so ženske po večini moški postale.  Me zanima kako se to kaže v pravi praksi, torej kako se to vidi v ordinaciji. Morda pa dobimo odgovor že jutri.

Andres

[bilka]

poporodna depresija ne prizadene moških - vsaj ne reče se poporodna depresija. prizadene samo mamica in sicer okoli 3-6 mesecev po porodu. je kar pogosta - 1/10.  zdaj normalno (kar okoli 80% mamic) je, da postane mamica par dni po porodu bolj otožna, čustveno bolj labilna, vendar to ne traja dalj kot par dni in samo od sebe izzveni. v tem času je bolj občutljiva, strah jo je ali bo zmogla vse, ali bo dobra mama ipd. in je zelo pomembno, da ima podporo moža (očeta), okolice. da ji pomagajo.
je pa res, da so moški ob ženski s poporodno depresijo tudi bolj čustveno labilni.  spremeni se vse, tudi njun odnos, ipd. in seveda se zna zgoditi, da moški kar kmalu po ženski pade v kakšno anksiozno stanje ali depresijo.
znaki se kažejo na več nivojih
- čustva (slabo razpoloženje, žalost, jokavost, zmeda, strahovi biti sama ali za otroka ipd, občutki sramu, krivde),
- vedenje (ni veselja, nespečnost ali druga skrajnost, težave z apetitom, znižana energija, motivacija, osamitev, zmanjšana skrb zase ipd)
- misli (ne more tako jasno misliti, slabša koncentracija, samomorilne misli,...)

seveda pa ni nujno, da se kažejo znaki na vseh področjih; lahko samo kot anksioznsot  in napetost, zaradi česar pa ostane nekaj takšnih depresij spregledanih  nezdravljenih. kar pa ni ok.

[Anima]

To je brez dvoma zato, ker so ženske po večini moški postale.  Me zanima kako se to kaže v pravi praksi, torej kako se to vidi v ordinaciji. Morda pa dobimo odgovor že jutri.

Andres

V praksi se ,poporodna depresija žensk od poporodne depresije moškega sveta,ne razlikuje dosti.
Prepričana sem,da oče,ki vsestransko oz.intenzivno sodeluje z mamico,v času otrokovega rojstva,komod pade v depresijo.Zakaj ne,Andres?
Ne vem če si bil poleg pri porodu svojih otrok in kako si spremljal
samo nosečnost.....odtod dalje,se pravi od samega spočetja naprej,razvijam svojo teorijo.
Trditve pa so postavili dohtarji ne jaz.

[Andres]

Saj nisem rekel, da moški ne more pasti v depresijo.
Sem bil pri dveh carskih rezen in priznam. Blazno lepo doživetje, četudi kri okrog šprica .  Potem sem se še enkrat ponudil da bi šel k eni prijateljici, ker se mož krvi boji, toda nič ni bilo. Je rajši žensko za v porodno sobo izbrala.

Toda.  Glede na splošni značaj obeh spolov verjamem, da ste ženske bolj depresivne.   Še bivša je včasih rekla ob njenih izpadih, da ima menstruacija in zato tako. Halo!!. Potem naj se ženska pošlihta, če ve, da je zajebana tiste dni, ne pa da v kot še desca stisne.    To je naravnost za psihijatra pravim.

Ta zadnja je sicer povedala, da ni dobre volje, ker ji je pipca spustila in življenje je šlo lepo naprej.   Vsaka seveda ni ta zadanja, predvsem pa je veliko depresivnih.

Andres

[bilka]

ja, na ženske bolj vplviajo hormoni, sploh v tem obdobju, ko so hormonske spremembe zaradi nosečnosti, in komot pride do motenj razpoloženja.
mislim, pa da moški, če ženska ne zapade v poporodno depresijo, težko zapade sam. mislim zaradi rojstva otroka. ker moški se zanašajo, da bo za otroka znala poskrbeti mati. če pa ona zapade v depresijo in ni dovolj kompetentna za nalogo, pa seveda pade na moškega. in potem zna tudi on kaj hitro zapasti v depresijo.

in ja, tudi sicer velja, da za depresijo zboli dvakrat več žensk kot moških. ampak tu je po mojem spet dosti zaradi večjega vpliva hormonov pri ženski

[Jane]

in ja, tudi sicer velja, da za depresijo zboli dvakrat več žensk kot moških. ampak tu je po mojem spet dosti zaradi večjega vpliva hormonov pri ženski

In zarad tega ker nas dedci preveč zajebavajo. Malo šale  Ne me resno jemat