In ravno to je idealna kombinacija za preobrazbo! Če vzamemo list papirja, po sredi narišemo črto, lahko na levo pišemo kakšni smo in nam to ni všeč, na desno pa napišemo nasprotje, torej kakšni hočemo biti (pišemo v sedanjiku, kot da to že smo) ali pač obratno, odvisno od tega ali lažje detektiraš pozitivne ali negativne lastnosti.
Na primer: bojim se globokega odnosa z moškim/žensko, ker vem, da me bo ranil/ izdal/ ranila, in se ne počutim varna/sprejet,... in na drugo stran sprejemam in z radostjo sem povezana z moškim/žensko in svobodno delim svoje življenje, čutenje in misli z njim/njo
In potem s Theto ali EFT ali ...izpuliš prvega in ga nadomestiš z drugim.
Kje je torej zanka, da nam gre tako počasi?
Najprej je potrebno težavo priznati (ni lahko) in se odločiti za spremembo.
Nato jo občutiti, ozavestiti, se potopiti vanjo (to je še teže), najti njene korenine (razvejane)
In jo potem spustiti (EFT, ...)
Na njeno mesto pa zasaditi nov cvet.
Strahovi so zrasli na naših izkušnjah, ki so bile močno čustveno negativno nabite in da bi se zaščitili, smo vzpostavili strah pred ponovnim podoživetjem. Ali pa smo jih celo podedovali. Kot otrok si z odprtim srcem doživel zavrnitev (večkrat) in si se naučil, da pač ni varno hoditi odprtega srca po svetu. Naučil si se, da je svet nevaren, da so ženske preračunljive, da moški od ženske hoče le sex, da je potrebno šibke tlačiti,...
Imam izkušnjo iz osnovne šole, ki je privrela na dan ravno v času mojega kopanja po sebi, ker se me je pač močno dotaknila. Imela sem sošolko v 5. in 6. razredu. Bila je telesno bolj razvita, a plaha in tu sta bila še dva sošolca, dve leti starejša od nas, ker sta ponavljala že dva razreda in posebej eden je bil kljub letom že takrat najslabša podoba moškega sveta. Uboga sošolka je bila predmet fizičnih in verbalnih zlorab in nihče ni ukrepal. Še zdaj ko to pišem, mi grejo mravljinci po telesu, da ne rečem sovraštvo do tega fanta. Pa sem bila le opazovalka, a v strahu, da se še meni ne zgodi kaj takega. In tak dogodek je že predmet obravnave pri meni, dokler tega in še množice drugih ne očistim iz svojega telesa, pač ne morem popolnoma predati se moškemu. Ker vsako čustvo, ki je živo (beri neozaveščeno, neizživeto) zakopano v telo, bo tam ostalo in ne bo umrlo.
Tolažba: Ko začneš z delom, se menda marsikatera blokada sama očisti, še posebej, če potegneš pravo karto iz te hišice.
Seveda je pri tem delu potrebno še povečevati radostne občutke. To napako sem naredila jaz, ko sem se mesece ukvarjala le s težavami, ni pa bilo radosti ob tej poti. Zdaj mi postaja jasno tudi v praksi, da je na oviro potrebno pogledati z drugega zornega kota, kot: "Ha, nov izziv, no, da vidimo kaj bo iz tega".
In če slučajno kdo nima ideje, na čem mora delati, se lahko vpraša: Bi mi bilo všeč, da sinova izbranka ravna z mojim sinom tako, kot jaz z mojim možem, ali moj oče z mojo mamo (pri njiju sem se učila), ali za moške, da hčerin izbranec tako ravna, razmišlja o moji hčerki, kot jaz o ženskah/ženi,... (povzeto iz intervjuja z Loretto Sparks)
Tudi jaz sem imela občutek, da sama kopljem po dreku, ampak nas je več. In vemo, da ko v posodo z mirno gladino, ki pa ima na dnu VELIKO usedline, začneš nalivati čisto vodo, se bo voda v posodi skalila in bo vse na videz še huje, a če vztrajno točiš čisto vodo, bo tudi vsebina vedno čistejša.
Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek: Ko greš v kino gledat romantičen film, pač nočeš, da se ona in on srečno najdeta in srečno živita do konca svojih dni že v prvih nekaj minutah filma. Je res?
Lep večer vam želim, Darchi
