Se čisto strinjam Tea in ostale, a najprej moraš priti tja, potem lahko tako govoriš. In strahopetnost in lenoba imata svoje vzroke. Saj vse veste, da dokler ne ozavestiš težave, jo pač imaš. Nekomu, ki je v depresiji, ali pa samski, pa si tega ne želi, pač ne pomaga, da mu rečeš, da si je to sam izbral.
Sebi ali bližnjemu pomagaš le tako, da mu pomagaš poiskati vzrok, ga ozavestiti, začutiti, spustiti in po možnosti naložiti radost, ljubezen,...
Ko je meni pred dvema letoma neka zdravilka rekla, da si moram pomagati sama, mi ni to prav nič pomagalo. In sem takrat že vedela nekaj o alternativnih metodah zdravljenja. Leto po tistem sem se srečala z EFT in Theta in šele zdaj mi je, vsaj zdi se mi tako, približno jasno, kaj sploh delam.
Hvala Bogu/Življenju, če gre komu hitreje, a pri vseh ni tako. In če nisi nikoli videl smetane z jagodo na vrhu, potem je pač ne moreš/ne znaš/ne upaš... videti, tudi če stoji pred teboj. Priznam, da imam kup strahov in da se imam za leno in da se znam smiliti sama sebi, postati depresivna, kljub temu, da imam dva otroka, diplomo, doktorat, in še kar nekaj drugih izobraževanj za seboj, da si pridelam velik del zelenjave (zdaj manj ob otrocih), da sama pečem kruh,...
Vse ima svoj vzrok.
Ko se lotim kakega svojega problema, ponavadi ne morem verjeti, kam me pripelje. In malo ali pač veliko filozofiranja ob tem le pomaga, vsaj tistim, ki smo take vrste.
Seveda vas občudujem vse, ki ste ljudje akcije in ste mi za vzgled in srčno pričakujem čas, ko bom tudi jaz živela svoje sanje.
Tole ni mišljeno kot provokacija, pravim le, da imamo vsi prav, vsak namreč živi v svojem svetu, vsi si ga sami kreiramo, koliko pa smo vešči tega, je pa druga stvar.