Izpit ... hmm ... Tudi jaz sem ena tistih, ki ga ni želela iti delati. Zakaj. V sebi sem nosila paničen strah ... Rodil se je ker se je moj oče ubil v prometni nesreči (čelno trčenje- nasproti vozeči voznik je bil pijan ... njemu nič), ko sem jaz bila še v občutljivih letih (OŠ). Bilo me je tako strah nasploh vozil, da sem nekaj časa še v šolo peš hodila kar nekaj kilometrov. (na ja, takrat so pa znali res na primeren način pripovedovati "zgodbice")
Na in ko sem se poročila in se je rodila ideja o obrti- trgovina, se je pojavila tudi potreba po mobilnosti ... hmmm ... Meni nikakor ni bilo izpita za delati, pa me je mož tako rekoč "prisilil". Šment kako sem mu še danes hvaležna.
Sicer je bil prvi inštruktor pravi izziv zame, saj sem ga vozila le od ene "kavarne" do druge in ga čakala, rad je pogledal mini krilca (ni bil ravno rosnih let), name pa kričal, če nisem zavijala, ko mi pozabil dati navodila hmm ... Ali ni tako pravilo, če ni navodil, voziš naravnost?
No in sklenili smo zamenjati inštruktorja in sem potem prav hitro opravila izpit.
Lahko bi še pisala, a sem že dovolj razpletala.
Želim vam čaroben dan, pa odženite strah in dvome!
