Čeprav še nisem dolgo tukaj (nameravam pa ostati) bi z vami rada delila moje sanje..če ne drugega mi bo mogoče tako vsaj malo lažje...
Velikokrat se mi pojavijo sanje, ki na nek način nakazujejo konec sveta...to bolj v zadnjem času recimo vsaj enkrat na mesec se mi sanja. Sanje niso vedno iste ampak drugačne, vsakokrat pa mučne...enkrat se mi je sanjalo, kot da je izbruhnila vojna zaradi vode in smo vsi bežali toda nismo vedeli kam, ker smo vedeli, da ni izhoda, da gre svet h koncu...drugič sem bila na vikendu od staršev, spet smo bežali, približeval se je konec ker je v naš planet trčil nek drug planet. Ko smo vseeno hiteli po nekem hribu sem razmišljala kako bo vse izgubljeno, postalo mi je tako žal (no tudi v resnici je tako, najbolj me je skrbelo za moje knjige, kako bo vse znanje sesuto v prah).
Včeraj ponoči pa se mi je sanjalo, da najprej iščem peron kamor bo prišel vlak na katerega moram.Najprej mi ni nihče vedel povedati kateri je pravi peron, potem pa sem se kr sama nekako znašla tam. Vlak je priberzel mimo, nakar sem ostala v gruči ljudi in vsi smo bili nekako prestrašeni, ker nismo vedeli kaj se dogaja. Vlak je izginil in mi smo čakali, vse je postalo pusto in sivo, skozi nek predor pa so pribežale krave. Vsi smo čakali kaj je sedaj, pride vlak, bomo lahko šli domov, nakar se je neka skupina odočila, da gre pogledat kaj se dogaja. Šla sem neopazno za njimi in videla kako so jih potegnili nekam, nato sem zagledala otroke, ki so ležali in jokali bili so polni mehurjev...deklica mimo katere sem šla je rekla: to so nam naredili z nekimi kemičnimi spojinami, vsi ste krivi za nas da trpimo..ko sem ji skušala pojasniti, da krivda ni moja, da tega ne bi storila, da se mi smilijo je rekla pa ste vsi ste krivi saj je to nardila vaša vodja...potem je bilo sanj v glavnem konec...vsakič ko se zbudim po teh sanjah, kar ne morem nehat mislit nanje...
Pa nisem nikakor obsedena s kakim koncem sveta, pa 2012, tud vere nisem takšne, da bi verjela, da se nam približuje harmagedon...čeprav verjamem, da se bodo zgodile spremembe...mogoče pa me podzavestno vseeno skrbi, kaj pa vem.
Zelo zanimive in sporočilne sanje in hvala, ker si jih delila
Sama se sicer ne spoznam na simboliko, ampak ti bom intuitivno povedala, kakšne misli so prišle do mene ob prebiranju. Tudi če se ne obremenjuješ z mislimi o koncu sveta, se nas vedno več zaveda, da življenje, kot ga živimo sedaj, ne prinaša dobrih obetov. Definitivno si bomo s takšnim ravnanjem (uničevanjem vse narave, vode, zraka...) v prihodnosti nakopali marsikatero katastrofo. Ampak imamo izbiro. Marsikaj še lahko rešimo in spremenimo.
Kaj ti te sanje sporočajo - da se mora vsak posameznik začet pri sebi zavedat, kakšni nesmisli se v okolju dogajajo in se začet spraševat, kaj lahko sam prispeva, da skupaj krenemo na pravo pot. Tako ti kot jaz in vsi ostali, ki živimo v sedanjem sistemu, delamo zlo - vsi živimo v enem skupinskem "grehu". Zakaj - ker pretiramo trošimo z elektriko, pojemo preveč mesa, kupujemo izdelke iz Kitajske(izkoriščanje delovne sile, onesnaževanje okolja zaradi prevoza), vožnja z avtomobilom itd. itd.. Res je, da od nečesa moramo trenutno živet in ne moremo dat vsega na stran, tudi ni namen, da gremo v divjino meditirat in rečt da se tega ne gremo več! ampak če se tega zavedamo, vsaj začnemo iskat neke alternative - kaj lahko pri sebi spremenim, da naredim nekaj dobrega za Zemljo (kupujem lokalno, ne delam toliko odpadkov, ne trošim za nepotrebno, varčujem z vodo, elektriko, jem manj mesa itd. itd...)
Dejstvo je, da nas čaka ogromno dela, da bomo rešili našo Zemljico. In občutek imam, da imaš ti določena znanja oziorma lahko odkriješ ta znanja v sebi. Tvoja naloga je, da začneš še bolj aktivno iskat, kakšen je lahko tvoj prispevek k ohranjanju narave (predvidevam, da že delaš kaj na to temo?).
In naloga vseh nas, ki o tem razmišljamo je, da se začnemo zavedat, kdo je naša mati - kdo nam daje hrano, kdo nam daje zrak in vodo. In da začnemo odgovorno sprejemat njene darove, to cenit, bit hvaležni za to.
In v celotnem stanju vidim en glavni problem: Če nimamo rabi sebe, se ne spoštujemo, ne cenimo, smo polni sovraštva, jeze, ljubusomja, pohlepa po materualnem, kako naj sploh imamo iskreno radi sočloveka ali našo Zemljo. In največji izziv tega časa je, da si dovolimo začutit, kdo smo, kaj je naša naloga, kaj je prav in kaj narobe - in ko se nas bo dovolj tega zavedalo, bomo lahko začeli delat tiste prave spremembe, ki bojo pripeljale do novega in boljšega sveta.
Marsikaj dobrega se že dogaja, ampak dela je res še OGROMNO. Ampak več kot se jih bo zavedalo, da je ključ do boljšega in bolj pravega sveta ta, da vsak posameznk živi svoje poslanstvo - hitreje bomo na pravi poti. Verjamem, da nam bo uspelo
(no - vem, da ni prava tema za moje izlitje, ampak take misli me kar naprej napadajo in tele tvoje sanje so bile prav izhodišče za moje razmišljanje
)
