Greh smo si omislili mi ljudje, če se ti nekaj zgodi z določenim namenom to ni greh, če bi pa ta dejanja namerno in naklepno realiziral potem pa ?
Zato smo preveč kritični do sebe, ni greh če nekoga ljubiš, če hrepeniš po njemu, saj pota življenja ti nakazujejo ali sta za skupaj ali ne.
Če ti je nekaj usojeno so vsa pota prehodna in vse se zrealizira tako da je prav, brez preprek. V kolikor ti ni namenjeno, je med akcijo in reakcijo nešteto preprek katere ti hočejo nekaj povedat, samo prisluhnit je potrebno.
Pod to se pa podpišem. Včasih čutimo čustva do nekoga, ki nam je "kao" prepovedan. Bodisi, da smo trenutno vezani, je ta vezan, sta oba vezana. Čustva se ne ozirajo na to. Če nam je namenjeno, se že nekako znajdejo v nas in nas začnejo "žgečkat". Če je namenjeno, se tudi udejanijo, čeprav čez ovire in prizadetosti, na koncu prinesejo nekaj boljšega, iskrenejšega, bolj pravega. Nisem za visenje na družini za vsako ceno, čeprav je hudo in je treba to izpeljati z veliko takta, potrpežljivosti, dogovarjanja. Boli. Ampak rane je tudi treba zdravit, ane. Ali jih pozdraviš, ali pa moraš kdaj kaj celo obrezat ali odrezat. In kako res je, da če ni namenjeno ali pa če hočeš kaj po vsej sili, je med akcijo in reakcijo nešteto preprek. Vse sem že dala skoz. Važno je, da si iskren. Najprej sam do sebe, nato pa do drugih.
