Nimam besed, tudi misli ni, nič več ni, samo še megla, praznina, povsod, od glave do pete, kakor da se je vse zaključilo, ni motiva, živim le toliko da diham, saj ni slabo, ali....lahko bi se končalo, hočem mene nazaj, tisto ta pravo, tisto ki ji je bilo vse ravno........ali pa ne, saj ne vem kaj hočem, nič več ne vem..........vem samo to, določen čas življenske poti me spremenil, v meni je pravo razdejanje....oziroma v meni ni nič več, kar bi lahko rekla da je........sem jaz, moje telo in to sva že dva, dovolj za družbo, več ne potrebujem......včasih se takole zazrem skozi okno, premišljujem, nič ne mislim.......tavam po preteklosti, ne po sedanjosti, ne mogoče pa v danino, mogoče v prejšnja življenja......ne vem, nič več ne vem....kdo sem, od kod prihajam, kam grem in kaj hočem...........česa nočem, NIČ, skratka jama........brezno, votlo,prazno, ali še kanček je življenja, na tenutke je, dovolj da vozim naprej......Nekoč bila bolj vitalna, to sedaj drugi opažajo.......pravijo, ja kaj je s teboj, zamišljena zjutraj, zamišljena popoldan, in zvečer.....no in kaj bi vi želeli od mene vprašam: oni pa, več življenja......ha lep odgovor...zakaj ga ni, ne vem, vem, a ker nočem svojega bremene drugim natrpat na ramena, saj v končni fazi, zakaj tako je! Sama se si za to kreator, sama sem vse to napravila, se ve narava oz ......... mi je pa pomagal/a...........malo na roke mi je prišla/el, če mi je napravljena usluga ne vem, vem le eno............da nič več ne vem
