Danes zjutraj sem razmišljala kako vesela sem, da plavam kot delfin v mirnem morju. Ampak se je ob tem zbudila moja skepsa in že čez par minut mi je kot rezultat le-te v pogovoru z mamo ven usekala novo odkrita travma, pobrala sem en njen vzorec, ki mi kriči iz želodca že uro in pol. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
Lahko prosim za malo podpore, da prebrodim, kar boli me. Po eni strani se sama sebi zdim otročja, po drugi pa se zavedam, da me je ta vzorec v otroštvu velikokrat prizadel. Ampak me pa bega - a gre tu za ego? Nikoli nisem imela občutka, da sem ji na prvem mestu, najbolj pomembna kot otrok. Vedno sem morala nekaj z nekom deliti, tudi njeno pozornost, ljubezen... Pa saj je povsod tako, kjer sta 2 ali več otrok? A je sploh prav, da sem imela/imam tako potrebo? Mi je rekla, da jaz ne vem kaj je to travma... Ona verjetno ve, ker ji je v otroštvu umarla mama. Se pa mi zdi, da me včasih kaznuje, ker imam mamo ona pa je ni imela... težka tale zdej...
Any input from you guys will be highly appreciated
