Če se lahko vmešam
Ego se ne da zbrcat, niti izgnat, on bo tam dokler živimo. Bolj ko ga porivamo stran, večji postaja. Dobro ga je le opazovat in se mu smejat. Preverjeno!
Meni je pa prišlo na misel vprašanje, zakaj pa je ego sploh uporaben?
Poglejmo malo v Freuda. Id obsega prvinske nagone in deluje po principu užitka in se izogiba bolečini. Vsebuje vse, kar imamo ob rojstvu in predstavja instinktivno ravnanje brez organizacije.
Super-ego stremi k popolnosti, vsebuje ideale in duhovne cilje. Kritizira ali prepoveduje vse nagone, fantazije, čustva... V praksi to pomeni, da super-ego kaznuje nepravilno vedenje z občutkom krivde.
Ego drži ravnovesje med dvema. Je del Id-a, ki se je prilagodil pod vplivi zunanjega sveta. Ego predstavlja tisti del osebnosti, ki jo imenujemo razum ali zdrava pamet. Je v bistvu najbolj obremenjen, saj postane suženj trem gospodarjem. Idu, Super-egu in zunanjemu svetu. Trudit se mora, da vse tri zadovolji po najboljših močeh, zato je stalno ogrožen, da bo razočaral vsaj enega od njih. V splošnem je bolj zvest Idu in le zamaskira najbolj očitne konflikte. Takrat pa Super-ego sproži občutke krivde, napetosti, zaskrbljenosti ali manjvrednosti. Da bi se obranil pred temi, pa Ego razvije svoje obrambne mehanizme, ki vpliv Super-ega omehčajo: zanikanje, kompenzacijo, projekcijo, racionalizacijo...
Id, ego in super-ego niso dejanske Freudove besede. Sam jih je poimenoval kar po domače : "das Es", "das Ich" in "das Über-Ich"