Kolegica pozna družino o kateri so pisali tudi časopisi. To je bilo objavljeno:
Oče ima tumor, operacija bi utegnila biti tvegana – Mama je obupala, zdaj je še hudo zbolela – Sestra se dobro uči, a jo uničujejo težave doma
»Pa prosim, če me lahko slikate tako, da ne bom preveč prepoznavna. Veste, kadar koli se zaupam in povem to tragično zgodbo, imam težave. Ker nekaterim, posebej tistim, ki bi nam morali pomagati, to preprosto ni všeč. Nimajo radi resnice. Ki ni lepa, ki v bistvu nima nobenega izhoda, ki taka, kot je, pelje samo navzdol, v propad celotne družine.« Tako je na začetku dejala sedemnajstletna Mirela, čez mesec dni bo postala polnoletna, ko sva se pred dnevi dobila na Vrhniki, da bi mi zaupala svojo tragično zgodbo in zgodbo celotne družine. Bolečo.
»Živimo tu na Vrhniki, zdaj že kakšnih sedem let, prej smo bili na Brezovici. Smo v najemniškem stanovanju, pa ne vemo, koliko časa bomo še lahko. Ne moremo sproti pokrivati najemnine in stroškov, dolgovi se kopičijo, lahko se zgodi, da bomo že čez nekaj dni ali tednov na cesti. Potem nimamo nikamor več. Potem bo vsega konec. A jaz se bom borila, saj sem ta hip edina, ki se še lahko borim. In ne bom odnehala,« odločno pravi Mirela, čeprav se občasno ob vsem, kar pove, zamisli, pretehta besede. Izbira jih, da ne bi kaj narobe povedala, da ne bi česa pozabila.
Oče in mama sta na tleh
Na Vrhniki živi z očetom, mamo in mlajšo sestro. Z ljudmi, ki jih ima rada, a ki so vsi po vrsti na svoj način prizadeti. Predvsem zdravstveno. »Najhuje je z očetom Nusmirjem. Šestinpetdeset let je star. Ravno danes bi moral biti na pregledu v kliničnem centru, ker ima tumor in bi moral na operacijo. Pa menda ne bo šel, ker je operacija tvegana. Enkrat so ga že operirali, pa se je tvorba znova pojavila. Niti ne vedo dobro, ali gre za rakasto obolenje. Pred mesecem je imel slikanje srca. Dali so ga v posebno komoro, vbrizgali so mu kontrast v ožilje, da bi pokazalo stanje. Pa ni bil niti minuto v komori, rekli so, da ne smejo nadaljevati, da je zadeva zelo tvegana. Po daljšem času smo le dobili izvide, kjer je pisalo, da je za operacijo prepozno.«
Za hip postane, se razgleda naokoli in nadaljuje. »Mama Sanela je stara 36 let, je pa psihično povsem na dnu. Ima sladkorno bolezen, zdaj se ji je pojavila še tvorba na dojki. Pa ne more k specialistu, ker nimamo niti denarja za prevoz do Ljubljane. Na dan poje tri do štiri antidepresive. Tudi mlajša sestra Amanda je psihično na tleh. Sicer tega ne kaže v javnosti, jo pa mnogokrat zalotim, ko se na samem zjoka, pogosto izgubi razsodnost in eksplodira. A vsaj šolo dobro dela, zdaj je celo odličnjakinja,« razlaga Mirela. In spet pomisli, preden nadaljuje. »Oba starša sta na cesti. Nimata služb, oče je delal do pred desetimi leti, mama je brez službe dve leti. V Žitu je delala. Pa smo imeli veliko dela z bolnim očetom. In so nama rekli, da takih ne potrebujejo. Zdaj prejemamo 550 evrov socialne pomoči, pa še 240 evrov otroških dokladov. Plačujemo 380 evrov za najemnino, s tem da moramo vsak mesec zraven dati še 150 evrov za kritje starih dolgov, tako nam je naložila lastnica. Pa še dvesto evrov gre za položnice, tako da mesec preživimo s stotimi evri.«
Denarja ni niti za kruh
Kako je s tem mogoče preživeti, kako lahko živijo štirje ljudje? Žalostno se nasmehne. »Kako se da preživeti? Nikakor. Verjemite, ta hip nimamo doma niti kilograma moke, da bi si spekli kruh. Živimo od makaronov, špagetov, kruh si spečemo, kadar ga lahko, vse to dobimo. In kako se oblačimo? No, to je pa najboljši del zgodbe. Tri ženske smo v družini in verjemite, kadar imamo mesečno perilo, nimamo denarja niti za vložke. Uporabljamo krpe, dobesedno. Za obleči nimamo ničesar. Jaz imam vse strgano. Te hlače so edine cele, pa še te so stare. Oblačila dobim od prijateljic, kolikor jih še imam, kolikor jih je še ostalo...«
Če bi kdo rad pomagal naj me kontaktira.
