Hvala vam, puncem za vse nasvete in podporo.
Rekla bi še tole, prevelika pričakovanja do sebe, prevelika strogost do sebe, prevelik perfekcionizem, mislila sem, da moram vse sama, da je vse odvisno od mene, moji otroci, moj mož, moji starši, skratka preveč, potrebno je spustiti in se sprostiti.
Saj vem, lažje je to govoriti, ko si v tej situaciji, pa ni tako enostavno.
Vsak mora najti sam način kako priti do tega, da spusti stvari, da stečejo, da ne zahteva preveč od sebe.
Sploh se mi zdi, da ženske preveč pričakujemo od sebe, hočemo biti perfect in seveda tudi mediji k temu dosti pripomorejo.
Včasih je bilo ženski dovolj, da je bila dobra mama, dobra gospodinja in to je bilo to.
Danes moramo biti ambiciozne, večno mlade, vedno seksapilne, skratka preveč smo si naložile, potrebno je malo spustiti, si dovoliti biti tudi ne vedno najboljše in se zavedati, da smo ravno takšne najboljše 
Te imam rada Maja in vse vas punce, ah seveda tudi naše zlate moške
Sprosti se, in bodi to kar si, s tistimi stvarmi ki jih imas ti rada, ki so tebi vsec!
Mene je nekdo nazadnje mocno opomnil, ko mi je rekel, da zakaj iscem popolnost v vsem, v sluzbi, v odnosih, v prijateljih, v pogovorih itd... Da bom s tem vse unicila!
Vsak dan se opomnim na to, ceprav, roko na srce, jaz sebe seveda ne vidim kot nekoga ki bi zganjal perfekcionizem! Tako, da poskusi biti tudi ti do sebe in drugih manj zahtevna, zivljenje postane lazje!
Vsekakor tudi naše zlate moške!
Strogost do sebe ... Najbolj me žre, kaj bo, če ne bom mogla skrbet zase in bom mogla biti odvisna od nekoga in nekomu, ki si tega ne zasluži, v breme. Ko se pogrezam v skrbi, res postajam breme - najprej sama sebi, potem drugim. S fizičnim izgledom na srečo nisem obremenjena, ker se skrb za telo obrestuje. Zdaj bom, kot se spodobi, poskrbela še za notranjost.
Res, res, znebiti se moram tega strahu pred odvisnostjo in biti neuporaben, skrb, breme, strošek nekomu drugemu. To obdobje, ko si to od naštetega, bi moralo minit, ko sem prerasla fazo otroštva in postala sposobna, da si sama zaslužim svoj kruh. Žal so razmere take, da ovirajo naraven tok življenja ... No, baje se bliskovito pobiramo ...
Zadnja dva meseca opažam, da se mi pojavi aritmija srca. 
Kot berem, je najpogostejši razlog za to duševnega izvora ...
Funkcioniram, živim normalno.
A me bo kar konec?
Strah me je.
Ne, ne bo. Samo saturn se ti približuje soncu (srce). Jaz sem imela ob konjunkciji saturna in sonca iste težave, poleg tega ker me je bilo takrat strah in nisem vedela kaj se dogaja tudi hude panične napade. Svetujem več joge, meditacije, umirjanja in predvsem da se res znebiš vsega kar v tvoje življenje ne paše. Mal več počivaj, jaz sem takrat šport za en cajt na stran dala, se res bolj posvečala svojemu "srčnemu" razvoju oz. dušnem.
Sicer pa glej, da boš "mirna" pojdi k zdravniku in naj te dajo na pregled.
To o
in :So sem zadnjič prebrala pa sem kar vedela, da nekaj bo, četudi je za moja leta to nenormalno ...
Joga mi zelo pomaga. Se zaklenem, prižgem palčko, dam gor glasbo in šponam tja do ure in pol, pa mi mine kot hip! Takrat težav in slabih misli sploh ni. Pa kako sem postala prožna ...
Itak imam zdaj malo pavze od naporov, vsake toliko je itak treba naredit pavzo za regeneracijo. Nekaj dni se še ne bom kaj extra mučila, potem pa upam, da bo šlo počasi spet naprej.
Samo eno dejstvo je tu: Da rabim čas zase! To ne pomeni, da bom koga zapostavljala, odrezala ali karkoli. Vse imam še vedno isto rada, vsi moji dragi ostajajo v moji bližini. Srečo imam, da me razumejo. Mami itak ... Mož tudi - vem, da bi veliko moških takoj začeli iskat nekaj med vrsticami in dvomit v svojo pomembnost in obstoj ... Moj mi pa res stoji ob strani!
Če pogledam nazaj, kako malo časa sem imela ... Da bi si ga vzela res ZASE, se ne spomnim ... Če sem že kam šla, počela, kar rada počnem, se nisem mogla sprostit. Vsa ta leta v napetosti. Najprej, kje bom našla partnerja, ko se je pojavila želja po tem ... Potem mi je študij sopel za ovratnik ... Služba ... Dobesedno sem živela več življenj hkrati, samo svojega ne.
In potiho slutim, da se mi bodo nova vrata oprla šele, ko si bom oddahnila.
