Mladi in spolnost

[sasa]

Če boš ti mladostniku pridigal, bo tako ali tako naredil ravno obratno samo zato, da bi ti kljuboval. Meni tudi ni nihče pridigal nikoli, je pa res, da se poznajo tiste družbene norme, ki so še vedno vpete v našo družbo. Iz tega naslova zato nikoli nisem naredila ničesar prav, vedno je bilo še nekaj, kar se je našlo.

Pa nikoli nisem pila naokoli, bila v slabi družbi ali kaj drugega... Sedaj, ko gledam za nazaj, mi je naravnost smešno, kako drugače so me in me še vedno dojemajo moji lastni starši. Ampak, to je pa pač njihova karma, ne moja.

[sanjalka]

Karma je v odnosih vedno obojestranska, tako da na nek način si si takšne starše tudi izbrala
Starši nas učijo, tako ali drugače, največ pa s svojimi dejanji, saj kot otroci predvsem zelo dobro opazujemo in umetnost mlajše generacije je, da se iz teh družinskih vzorcev nekaj nauči-to pomeni,da preraste slabe vzorce in vzdržuje oz. nadgrajuje dobre, to je BISTVO in samo tako bomo rastli....
Vsak ima pač svoje starše, ah kaj vse slabega sem jaz videla v njih
Sedaj vidim precej lepega in se trudim vse tisto kar sem v njih videla slabega prerasti, spremeniti, biti boljša-pa ne moreš verjeti, da se zalotim, da če ne bi bila pozorna na te lastnosti, bi me z lahkoto povleklo v to smer
S spreminjanjem družinskih navad, vzorcev, spreminjamo pravzaprav naš zapis v genih.
Skratka verjamem, da te je tvoja mama dobro, zelo dobro naučila, da se po tujih stvareh pač NE stika!

[Maja]

Sploh pa, če gledamo z vidika funkcioniranja naše družbe, je zaželjeno, da obstaja določen % mladostnikov, ki bodo odrasli v prestopnike. Tako imajo razne ustanove, kot npr. policija, sodstvo itd., vsaj biznis. 

[sasa]

Karma je v odnosih vedno obojestranska, tako da na nek način si si takšne starše tudi izbrala
Starši nas učijo, tako ali drugače, največ pa s svojimi dejanji, saj kot otroci predvsem zelo dobro opazujemo in umetnost mlajše generacije je, da se iz teh družinskih vzorcev nekaj nauči-to pomeni,da preraste slabe vzorce in vzdržuje oz. nadgrajuje dobre, to je BISTVO in samo tako bomo rastli....
Vsak ima pač svoje starše, ah kaj vse slabega sem jaz videla v njih
Sedaj vidim precej lepega in se trudim vse tisto kar sem v njih videla slabega prerasti, spremeniti, biti boljša-pa ne moreš verjeti, da se zalotim, da če ne bi bila pozorna na te lastnosti, bi me z lahkoto povleklo v to smer
S spreminjanjem družinskih navad, vzorcev, spreminjamo pravzaprav naš zapis v genih.
Skratka verjamem, da te je tvoja mama dobro, zelo dobro naučila, da se po tujih stvareh pač NE stika!

Ja, je definitivno karma obojestranska, se strinjam.

Če pogledam s tega zornega kota, so me starši res ogromno naučili - v smislu družinskih odnosov, kaj se sme in kaj ne itd. Od malega, ko sem spremljala odnos očeta in mame, sem videla tiste "razpoke", kje je kaj štimalo in kje ne. Definitivno se zavedam marsičesa, kar onadva počneta, in pazim, da mene ne potegne v to smer. Celo življenje že delam na tem. Res ogromna šola, ni kaj. Sem pa v 27-ih letih, kolikor sem že z njima, se naučila, kako pomembna je družinska vez, izkazovanje ljubezni in podpore, topel in prijeten dom, ne pa razsuti odnosi, vdiranje v zasebnost, nepodpora otrok (pa ne samo mene, isti vzorec je bil pri sestri, samo da je njo potegnilo v kalup vzorca obnašanja moje matere) in še kaj drugega.

Zanimivo mi je opazovati, kako se recimo sestra, ki je praktično kopija moje matere, zelo dobro zastopi z družino. Skupaj hodijo na izlete itd, pa nimam nič proti temu, mi je po pravici povedano še bolje, ker sem potem sama doma in imam ljubi mir, jaz pa tega odnosa nikoli ne bom mogla imeti. ITak je zadnji delček zaupanja, ki sem ga še imela, v nedeljo splaval po vodi... Rajši vso to ljubezen, ki je v svoji družini nisem razdala, šparam za svojo družino, svojega moža in svoje otroke. Pa ne, da si moji starši tega na zaslužijo, sem jim še vedno na voljo, samo tukaj je ljubezen veliko bolj površinska, po eni strani morda celo neosebna.

Je pa seveda karma mojih staršev, da je otrok pač včasih bolj samosvoj in odrasel, kot si oni morda mislijo, in da ne morejo vedno vsega vedeti. Preizkušnja, na kateri vztrajno padajo že celo življenje, posledica tega pa je, da se bo ta otrok popolnoma odmaknil, še bolj, kot sicer...

[sanjalka]

Saša, sem začutila žalost iz zgoraj prebranega, saj ti je bilo očitno odvzeto tisto, kar naj bi pripadalo vsakemu otroku in to je brezpogojna ljubezen staršev. Želim ti, da ti uspe nekako se pomiriti s starši  vsaj znotraj sebe, jim v srcu odpustiti, saj boš tako veliko lažje šla naprej, tako boš lažje sprejemala in dajala pravo ljubezen. Razčiščen odnos s starši je zelo pomemben dejavnik pri vzpostavitvi pravih, zrelih odnosov kasneje v življenju.  Si krasna, čudovita punca in glede na tvojo pozitivno, veselo energijo, verjamem,da ti bo uspelo. Takrat boš premagala samo sebe

[Maja]

Najbrž ima vsak v obdobju odraščanja in tudi kasneje kakšno slabo izkušnjo s starši ... Mene je tudi oče držal zelo na kratko, nisem smela nikamor, medtem je pa brata ves čas pošiljal, naj gre malo za puncami in ne po šoli vedno domov. To bi lahko vzela kot diskriminacijo, ampak vem, da je to pač odnos oče-hči, ki je vedno težaven. Očetje imajo pač svoje strahove ... 

Pa ko dobiš novega fanta, ko se s starim razideš, tu je vedno ogenj v strehi. Oh, kaj vse smo imeli ...
Saša, to brskanje po tvojih stvareh ... Tudi meni je mami prebrskala kdaj sobo - najbrž sploh ne vem, kolikokrat. Pa saj ni važno. Vsak izmed nas bi verjetno to storil, ampak ni za tem vedno slabega namena. Jaz sem takrat imela ene čustvene težave, je pa prebrskala malo ... Lahko bi me vprašala. Pa ji najbrž ne bi povedala. Zakaj? Ne da bi kaj skrivala. Vedno sem imela vest, odgovornost, sočutje do drugega. Kaj vse doma nisem povedala - tudi take stvari, ki bi jih morala, ker sem bila v izredno težkih situacijah (ne samo čustvenih), konkretno imam tu v mislih eno dejanje, za katerega sem vedela, da pri nas ni sprejemljivo, bilo je pa neizogibno. Pa nisem - ker je pri meni tako, da povem toliko, kot nasprotna stvar LAHKO ve, da je dobro ZANJO. Zaradi mene ni važno, prenesem vse, znajdem se, vedno rešim svojo rit. 
Pri nas v družini je bilo neko tiho pravilo, da se ne dela raznih izpadov, ne z dejanji, ne čustvenih. Oh, če bi me oče videl, da jokam za kakšnim, to bi mi jih napel! Sploh pa v življenju nikoli ne jokam - lahko bi zdaj za to okrivila vzgojo, ampak ni tako. Nisem jokav človek. Vsako stvar v življenju lahko vzamemo na nešteto različnih načinov. Izberemo tistega, ki nam najbolj godi. Jaz nikoli situacije ne jemljem tako ,da bi sebe postavila v vlogo žrtve, ampak vedno v vlogo močnejšega.
Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.

[sanjalka]

Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.

Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo  gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema...

[Rena]

Sanjalka, najbrž zaradi naloge, ki si jo duša ob rojstvu izbere...zato menim, da otrok na koncu vsekakor naredi to, kar sam hoče. Saj ga starši zadržujemo, usmerjamo, mu svetujemo...vendar, če se odloči, da bo nekaj naredil ali recimo našpičil, je ni sile, ki bi ga zadržala, gre skozi svoje izkušnje. In na nek način je tudi to svobodna volja. Čeprav, svobodna...koliko pa smo svobodni, če nas vesolje tišči po neki poti v smislu, da osvojimo lekcije...

[Maja]

Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.

Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo  gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema...

Ne, ne ... Moja izjava nima veze s teorijo o karmi. Vsak človek ima izbiro, da vzame nekaj kot oviro ali kot izziv. Kot omejujoč dejavnik ali kot možnost za individualen razvoj.

[sanjalka]

Ja, Rena, saj duša si izbere življenje in vse izkušnje, ki jih mora predelati, da raste na svoji poti. To je potem že debata o reinkarnaciji, o karmi...
Si pa zelo dobro napisala, da nas vesolje usmerja po neki poti v smislu, da osvojimo lekcije in tukaj je vprašanje koliko res sami soodlačamo. Saj reka mora teči navzdol in ne more iti navzgor Skratka vse v vesolju je urejeno.
Tudi misli, ki jih imamo, naša volja-je to res naše? Ah, mogoče preveč razmišljanja za tale vroč petek

[sanjalka]

Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.

Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo  gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema...

Ne, ne ... Moja izjava nima veze s teorijo o karmi. Vsak človek ima izbiro, da vzame nekaj kot oviro ali kot izziv. Kot omejujoč dejavnik ali kot možnost za individualen razvoj.

Ja, saj mogoče imaš prav-mogoče ima tudi otrok izbiro kako bo gledal na odločitev svojih staršev, ki zelo vpliva tudi na njegovo življenje in vsak otrok verjetno sprejme drugačno odločitev. Že pri bratu in sestri vidiš, da bo eden drugače sprejel kot drugi. Ne more pa dveletni otrok sprejeti odločitve pri komu bo živel, če se starša ločita in ne more sprejeti odločitve, da ne bo živel pri očetu alkoholiku, ker je pač odvisen od staršev oz skrbnikov. Govorila sem, da je otrok pač odvisen od staršev, šele kasneje se lahko osvobodi te odvisnosti in sprejme drugačne odločitve.
Predstavljaj si otroka, ki ga mati zapusti ob rojstvu in ga dajo v sirotnišnico, tak otrok pač ne more odločati. Tak otrok je za vedno zaznamovan z zapuščenostjo in verjetno bo celo življenje delal na tem, da se osvobodi občutka strahu in praznine, če ga kdo zapusti.
Kot je že Rena napisala, si duša  še pred rojstvom izbere starše in izzive v tem bivanju-tukaj lahko govorimo o izbiri odločitve.

[Maja]

Seveda se odločamo, saj smo ljudje. Mislim, torej sem. 

Saj ne vemo točno, ali je karma ali je ni. Ali je sploh več življenj ali je eno samo ... Dokazat s tehtnimi argumenti je to težko.
Če začnemo razmišljat na najbolj dvomljiv način ... Poglejmo npr. duhovščino. Izmislili so si zgodbice o raju in peklu. In o tem, da je greh biti bogat. Zakaj? Da so ljudje vse v "farovš" znosili in so prečastiti lepo živeli v brezdelju in hkrati v obilju. Ni kaj, znašli so pa se.  Poskrbeli so za svoje riti. Tako bi morali tudi mi. Pa ne samo v materialnem smislu. Tudi s tem, da se ne trpinčimo, kaj smo naredili narobe (zdaj in teoretično v prejšnjih inkarnacijah), katero izmišljeno pravilo okolice smo kršili, kateri preživet način ...

Mogoče je zato izmišljena tudi teorija o karmi. Da se ljudje bolj nazaj držijo. S tem se ohranja toleranca, potrpežljivost. Saj to je lepo. Človek potrebuje neko slepilo, če sam sebe in svojih nagonov ne oblada.

Zlata pravila so in vedno bodo in najbolje jih je čimprej osvojiti:
Živi svoje življenje, svoj pravi jaz.
Poskrbi za svojo rit, ker drugi ne bo.
Bori se, ker je vsak svoje (ne)sreče kovač.

[Maja]

Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.

Maja, sicer se strinjam skoraj z vsem napisanim, razen s stavkom, ki sem ga pripela zgoraj. Otrok NIMA izbire, otrok mora sprejeti odločitev staršev. Če se starša ločita, otrok NIMA izbire, če mu starš umre, otrok NIMA izbire. Lahko se rodiš v družini alkoholikov, v družini revnih, neizobraženih staršev, lahko v Afriki, lahko v Londonu, lahko v Indiji, lahko te starši pretepajo, lahko so ljubeči.... Seveda pa imamo izbiro, ko odrastemo. Vedno imamo izbiro odločitve, kako bomo na določeno dejanje, dogodek, situacijo  gledali, kakšno percepcijo bomo zavzeli, lahko travmiramo, lahko pa odpustimo, razumemo, sprejmemo, gremo ponosno in pokončno naprej, lahko na nekaj gledamo kot da se nam je zgodila huda krivica, lahko vidimo v tem priložnost za rast itd itd itd
Skratka otrok NIMA izbire, odrasli jo imamo, vsaj izbiro sprejeti percepcijo, pogled.
Seveda pa se odpira vprašanje, če si tudi ta otrok že sam ne izbere svojega otroštva, svojih staršev, še kot duša-tukaj je potem vprašanje reinkarnacije, karme. No, to je pa že druga tema...

Ne, ne ... Moja izjava nima veze s teorijo o karmi. Vsak človek ima izbiro, da vzame nekaj kot oviro ali kot izziv. Kot omejujoč dejavnik ali kot možnost za individualen razvoj.

Ja, saj mogoče imaš prav-mogoče ima tudi otrok izbiro kako bo gledal na odločitev svojih staršev, ki zelo vpliva tudi na njegovo življenje in vsak otrok verjetno sprejme drugačno odločitev. Že pri bratu in sestri vidiš, da bo eden drugače sprejel kot drugi. Ne more pa dveletni otrok sprejeti odločitve pri komu bo živel, če se starša ločita in ne more sprejeti odločitve, da ne bo živel pri očetu alkoholiku, ker je pač odvisen od staršev oz skrbnikov. Govorila sem, da je otrok pač odvisen od staršev, šele kasneje se lahko osvobodi te odvisnosti in sprejme drugačne odločitve.
Predstavljaj si otroka, ki ga mati zapusti ob rojstvu in ga dajo v sirotnišnico, tak otrok pač ne more odločati. Tak otrok je za vedno zaznamovan z zapuščenostjo in verjetno bo celo življenje delal na tem, da se osvobodi občutka strahu in praznine, če ga kdo zapusti.
Kot je že Rena napisala, si duša  še pred rojstvom izbere starše in izzive v tem bivanju-tukaj lahko govorimo o izbiri odločitve.

Ja, saj sem govorila o tem. Ko se človek začne sam odločati, ko je sposoben zrelega razmišljanja, takrat se odloči ali bo žrtev ali borec.

Vedno raje zavzemam bolj zemeljsko, realno stališče.

[sasa]

Saša, to brskanje po tvojih stvareh ... Tudi meni je mami prebrskala kdaj sobo - najbrž sploh ne vem, kolikokrat. Pa saj ni važno. Vsak izmed nas bi verjetno to storil, ampak ni za tem vedno slabega namena. Jaz sem takrat imela ene čustvene težave, je pa prebrskala malo ... Lahko bi me vprašala. Pa ji najbrž ne bi povedala. Zakaj? Ne da bi kaj skrivala. Vedno sem imela vest, odgovornost, sočutje do drugega. Kaj vse doma nisem povedala - tudi take stvari, ki bi jih morala, ker sem bila v izredno težkih situacijah (ne samo čustvenih), konkretno imam tu v mislih eno dejanje, za katerega sem vedela, da pri nas ni sprejemljivo, bilo je pa neizogibno. Pa nisem - ker je pri meni tako, da povem toliko, kot nasprotna stvar LAHKO ve, da je dobro ZANJO. Zaradi mene ni važno, prenesem vse, znajdem se, vedno rešim svojo rit. 

Ne, ne sprejemam tega, da se tako privatne zadeve brska in to že celo življenje. Tukaj je užaljnost s strani moje matere, ker ji nočem nič povedat. Pa ne zato, ker ne bi hotela, ampak zato, ker so me pretekle izkušnje tako naučile. Ko izgubiš zaupanje, ga izgubiš na celi črti. To NI normalno, da se tako dela, res ne. Pač sprejemam, jebat ga, naredila je tako, jaz vem, nisem nič povedala, verjetno ji tudi nič ne bom rekla, pa vseeno. Tukaj ni spoštovanja s strani staršev do otroka..

Je pa moja izbira, da ji ne povem, da vem, in da ne znorim pred njo. To traja že celo življenje, popolni nadzor, izbira, kaj bi lahko bilo in kaj ne. Kaj mi pomaga, da doma nekaj povem, ko pa prej verjamejo vsem govoricam, ki se širijo, kot pa meni, njunemu lastnemu otroku?

Mami in oče še sedaj mislita, da sem naredila splav, da sem se dala dol z vsemi, kar jih poznata, ko pa povem, da temu ni tako, pa mi ne verjmeta. Ja prav, potem pa pč ne bom govorila, pa si misli, kar si češ.

[Maja]

Tu pa res ni pomoči. 

Sicer pa tudi, če bi bilo vse in še več res - se jih to tiče? Ne.