Najbrž ima vsak v obdobju odraščanja in tudi kasneje kakšno slabo izkušnjo s starši ... Mene je tudi oče držal zelo na kratko, nisem smela nikamor, medtem je pa brata ves čas pošiljal, naj gre malo za puncami in ne po šoli vedno domov. To bi lahko vzela kot diskriminacijo, ampak vem, da je to pač odnos oče-hči, ki je vedno težaven. Očetje imajo pač svoje strahove ...
Pa ko dobiš novega fanta, ko se s starim razideš, tu je vedno ogenj v strehi. Oh, kaj vse smo imeli ...
Saša, to brskanje po tvojih stvareh ... Tudi meni je mami prebrskala kdaj sobo - najbrž sploh ne vem, kolikokrat. Pa saj ni važno. Vsak izmed nas bi verjetno to storil, ampak ni za tem vedno slabega namena. Jaz sem takrat imela ene čustvene težave, je pa prebrskala malo ... Lahko bi me vprašala. Pa ji najbrž ne bi povedala. Zakaj? Ne da bi kaj skrivala. Vedno sem imela vest, odgovornost, sočutje do drugega. Kaj vse doma nisem povedala - tudi take stvari, ki bi jih morala, ker sem bila v izredno težkih situacijah (ne samo čustvenih), konkretno imam tu v mislih eno dejanje, za katerega sem vedela, da pri nas ni sprejemljivo, bilo je pa neizogibno. Pa nisem - ker je pri meni tako, da povem toliko, kot nasprotna stvar LAHKO ve, da je dobro ZANJO. Zaradi mene ni važno, prenesem vse, znajdem se, vedno rešim svojo rit.
Pri nas v družini je bilo neko tiho pravilo, da se ne dela raznih izpadov, ne z dejanji, ne čustvenih. Oh, če bi me oče videl, da jokam za kakšnim, to bi mi jih napel! Sploh pa v življenju nikoli ne jokam - lahko bi zdaj za to okrivila vzgojo, ampak ni tako. Nisem jokav človek. Vsako stvar v življenju lahko vzamemo na nešteto različnih načinov. Izberemo tistega, ki nam najbolj godi. Jaz nikoli situacije ne jemljem tako ,da bi sebe postavila v vlogo žrtve, ampak vedno v vlogo močnejšega.
Vsak človek ima, spet poudarjam, svobodno voljo. Ne samo do dejanj, odločitev, ampak tudi do načina razmišljanja in dojemanja. Vedno JE izbira.