Se strinjam s tvojim razmišljanjem o nasprotjih.
Kompromis lahko tolmačimo kot odpovedovanje ali ne. Človek ima razum, da zna z njim prevladati instinkt. To nas loči od živali. Ampak živali pretežno potrebujejo nasprotni spol samo za ohranjanje vrste, človek pa za vse možne ceremonije. In bolj kot sta si dva že sama po sebi podobna v teh ceremonijah, dlje lahko zdržita skupaj.
Razlike vedno so, različni interesi, različne prostočasne aktivnosti, ampak te ne smejo omejevati drugega človeka. Niti se ne sme od koga zahtevati, da mora početi nekaj, potem boš pa vrnil uslugo ... Tu ne uživa noben. Tisti, ki se mu dela usluga, že na nek način - če nima občutka, da drugemu sploh ni do tega ... Drugi pa tisti čas tudi ne uživa, razen, če ima rad občutek, da se žrtvuje in da mu je nekdo zdaj nekaj dolžan in se bo lahko na veliko skliceval na to.
Delajta vsak svoje, če ni združljivo. To je pa tista zasebnost v intimnem odnosu, ki je tudi ni treba zahtevat ali izsilit, ampak je samoumevna in pravica vsakega. Naj vsak posveti sebi tisto urico, dve, tri na dan.
Najbolj uspešno partnerstvo je tisto, kjer se partnerja kot samostojni osebi ne spremenita in podredita. Še vedno sta dve ločeni, samostojni osebnosti.
Tu se porodi vprašanje - nekdo, ki se podredi partnerju ... Je ta sploh bil kdaj samostojna, cela oseba, ali je bil pa v času samskosti podrejen čemu drugemu, okolici, mišljenju, tradiciji ...?
Različne aktivnosti niso kompromisi, ker nekdo ni prisiljen delat nečesa z nekom. Kompromisi v svoji hujši obliki pridejo do izrada, ko se dva razhajata v življenjsko pomembnejših temah - npr. poročiti se ali ne, imeti otroke ali ne, biti v monogamni zvezi ali ne ...
