Ko sem bila v 2. razredu OŠ smo morali za spis napisati Kaj bom, ko bom velik/-a. In takrat mi je bilo zelo všeč delo učiteljice, ki popravlja kontrolke, pa ki razlaga in kar naenkrat postane vse tako preprosto...in danes najbolj uživam, ko učim druge. Si predstavljam, da z vsako stvarjo, ki jo povem, odkrijem en kos sestavljanke in se spodaj razkriva prelepa slika neba (ne vem zakaj ravno neba

). In potem mi kdo s ponosom pove, da se je pogovarjal samo v italijanščini in sem vesela, ponosna na tečajnika in sebe...in čutim, da delam tisto pravo

No, danes mi je en tečajnik polepšal današnji dan

Hvala!