Kolikokrat jaz pogledam nazaj na to, kakšen otrok sem bila ...
Nežna, občutljiva (ampak ne razvajena), nesrečna po eni strani. Zavedala sem se sveta z vsemi njegovimi težavami in nevarnostmi. Če gledam po sebi, ne bi rekla, da je otroštvo brezskrbno - zame je bilo ravno nasprotno. Pa grozno sem se zavedala minljivosti.
V vrtcu sem se držala zase, risala, pisala, brala (to sem znala samo jaz v skupini), medtem, ko so se drugi valjali po tleh, igrali neke vloge, ki niso njihove lastne ... Vse take stvari sem opažala in se mi je zdelo nepristno. Kolikokrat so vzgojiteljice kaj rekle mojim staršem ... Da se ne vklopim, da sem razvajena, itd. V resnici sem bila pa daleč drugačna od vseh tam.
