Zelo zanimiva interpretacija.
Če primerjam s svojim zavednim doživljanjem življenjskih izkušenj v zadnjih nekaj mesecih ... Imam precej močan občutek, da sem opehajena. Drugi pridejo do vsakdanjih normalnih stvari z minimalnim naporom, s srečo, z goljufijo, s tem, da se komu prisesajo itd. Jaz pa s poštenim delom ne morem. Ja, vem, izkušnje, lekcije, različno močne duše ... Ampak tudi tovrstna teorija se mora počasi začeti odražati tudi v praksi. Sem potrpežljiva, vztrajna, ampak ne za vsako ceno in ne v nedogled.
Trenutno je najbolj napeto seveda v službi, ki preveč posega v moje zasebno življenje, kot sem že velikokrat omenila.
Kar počnem je prav in ni prav. Odvisno s katerega zornega kota gledam. Ali pa kdo gleda. Kaj se spodobi, koliko se je treba potrudit in kje je meja med trudom, kjer imaš še korist in žrtovanjem ...
Trudila se bom do konca. Morala se bom tudi še poteptat in marsikaj požret in prebavit tako, da se mi bo čim manj poznalo na psihičnem stanju in fizičnem zdravju. Odnehat (še) ne smem. S tem bi spravila v težave vso družino, ne le sebe. Čez pol leta bo vse drugače. Do takrat moram pa potrpet (skoraj) za vsako ceno. Če sem preživela vse to do zdaj, bom pa še tole malo, kar je pred mano. Bom na koncu imela vsaj védenje, da sem se potrudila tako, kot je bilo treba in da sem iz preživetega potegnila kar se je pač dalo. In to bo (najbrž) moja edina dobra karma. Saj karma samo to tudi je - počutje ob koncu. Rezultati se odražajo samo navznoter, v fizičnem svetu se ne manifestirajo. Ja, notranje zadovoljstvo - ena izmed višje cenjenih vrednot. Ampak da lahko čutiš to vrednoto, moraš prej zadovoljiti tudi druge potrebe - fiziološke, za katere je pa potrebno imeti določena sredstva.
Sploh razmišljam, da je recesija oz. svinjarija, ki se dogaja, močnejša kot vsa duhovna znanost ... ??? Uniči vse zakone, vsa načela ... Del tega mojega obdobja je tudi neprestan dvom. Dvom v pravico, življenje, v kaj višjega od nas. Mogoče je to del duhovne poti na poti do razsvetljenja in nirvane ... Mogoče je pa tudi to kruta resnica, življenje, v katerem imaš ali nimaš sreče, priložnosti, povračila za trud ...
Kaj storiti, ne vem. Ne počnem nič. Niti se mi ne zdi, da bi morala kaj ... Že pretekla leta so me tako oblikovala, preizkusila, utrdila in notranje zaokrožila, da sem postala (pa ne da se hvalim) dobra oseba. Če pogledam objektivno, je malo takih (pa spet ni hvala!).
Tale objava je malo pesimistična, temačna ... Ampak po počutju nisem taka. Se čisto OK prebijam - ker sem sprijaznjena z resnico, ki je. Zdaj jo dojemam tako. Ker vse kaže na to. Če pa se bo kdaj kaj drastično spremenilo in bom dobila nov vpogled v življenje, pa tudi OK.
