Renata. Glede na tvojo starost in tudi opisane življenske izkušnje opažam, da si zrela ženska, temu primerno pa si tudi podala dober komentar. Vsak od nas ima do koga kritike in bolj ko določeno osebo poznamo, več napak na njej vidimo. Dlje ko se umikajo čustva, še več je vidnih napak.
Moški nikoli niso bili pretirano materinski. Brez dvoma je za to kriva narava, saj moški kot tak je bolj grob, medtem, ko naj bi ženska bila materinska in mehka. Torej, nikoli ne bodo družine urejena po principu 50%-50% vzgoje moški-ženska. Preprosto ne moremo mimo dejstva, da so svojo materinskost opustile ženske in ne moški, torej odrekle so se tistega kar jim je bilo darovano v zibelko. Biti deklica, punca, žena, mati. Moški v tem času ne hiti prevzemati ženske vloge, v to je prisiljen, saj vendarle kot tak ima brez dvoma vsaj kanček srca do otrok.
Obenem ne gre zanikati tvojih navedb agresije, saj slednjo v kakršni koli obliki bržkone poznamo vsi tule. Nekateri čutimo posledice dlje, drugi pač, krajše obdobje. Da so ženske, kot praviš, hišne garačice so si seveda krive same. Včasih pretiravajo s tem hišnim garanjem kar same. Za primer lahko vzamemo konkretno brisanje praha in pranje, ki je pogosto odvečno, le tako pa ženska sama sebe postavi v vlogo garačice, na koncu pa je zato kriv moški.
Morda na tem mestu nebi bilo odveč omeniti tudi življenske dobe moškega in s tem v zvezi število vdov in vdovcev. Vdov je brez dvoma neprimerno več, tako da vdovca komaj katerega še poznamo. Kako nebi, saj vendarle se skozi svoje delo moški v nekaj letih hudo iztroši in mu pogosto ni več vrnitve nazaj v normalno stanje. In kje se troši ženska? Hmm. Na jeziku, pogosto tudi v pisarni, torej na riti,
kar nam da pomisliti, da dela osem ur in ima posledično za otroka manj časa.
Tako sem prišel do poglavja kjer lahko zapišem pogovor star dva dni, le ta pa je bil med menoj, mojo hčerko in mojo mamo. Sam sem bil bolj opazovalec, ker prepuščal sem besedo mami. Hčerka je vprašala kaj smo delali takrat, ko sem bil jaz majhen. Mama je razložila, da je bila v službi, potem pa smo delali s sestro kaj skupaj. Poleti sva se igrala na dvorišču, ali na štadionu, pred šolo, pri stari mami na deželi ipd ipd, torej zgodba odraščanja, ki jo poznaš tudi ti.
Nadalje je hčerka vprašala kako je bilo tisto prvo uro po končanem šolskem pouku. Pa je mama rekla da sva šla s sestro na kosilo k sosedi, ki je bila tudi varuška, nato pa sva tam ali počakala, ali sva šla ven, oziroma sva delala nalogo.
Hčerka, ki tačas šteje devet let je z iskrenim tonom rekla. "A res ste se tako imeli? Vi ste se imeli pa prav luštno."
In ker moja otroka z materjo ne govorita, oziroma je to le kakšno formalno vprašanje, ki ne zahteva niti dobesedno pet minut na dan, je bil tak odgovor matere občudovanja vreden, v hčerki pa se je videla želja po doživetju česa podobnega. In otroci otroštva kot vidiš Renata nimajo več, za to pa ni kriv le evolucijski čas, hitrost dnevnih dogodkov, prenapetost, preobremenjenost. Krivo je tisto kar sem napisal na začetku. MATERINSTVO. Le tega pa ni več, saj nenazadnje ta mlade se zlepa še oploditi ne pustijo več.
Andres
