V razmislek (prejeto po mailu):
Piše: Vita Mavrič - pevka in igralka
Svet je oder, kjer vsak igra svojo vlogo!
Miklavž je minil in včeraj sem se naposlušala zgodbic o tem, kaj vse so dobili Gašperjevi sošolci in sošolke za darila. Povem vam, to je manjši obup! Kakšne čokolade, rožiči ali mandarine! Tekmovalnost in socialne razlike med njimi, pa več kot očitne. Računalniške igrice, game-boyi, mobilni telefoni, razne divje igrače in podobne norosti ... Z vsem tem, si
danes lahko fant kupi svoj prostor in status v razredu, sicer je iz družbe prav kmalu izločen.
Ampak, tako pač je. Čas, ne moremo zavrteti več nazaj.
Za zdaj, je Gašper (na srečo) še zelo skromen. Kljub temu, zelo pozorno in veliko časa namenjam ravno pogovorom, na to temo. Žal, materialne dobrine niso edine, s katerimi se obmetavajo?! Eden od pomembnejših dejavnikov je zunanji videz. In to ne samo med dekleti, ampak celo pri fantih! Včeraj sem v šali, odklonila povabilo v slaščičarno z razlogom, da je že čas, da izgubim tistih nekaj kilogramov viška, saj je pred vrati koncert v Cankarjevem domu, pa oddaja pri Mariu in podobno. Povsem resno, se je pridružil moji teoriji tudi sam in mi zatrdil, da mora shujšati tudi on. Prosim? Pa, saj je še na pol dojenček, star je sedem let? O čem, pa govori? On, pa mi je mirno še enkrat zatrdil, da res noče biti nikoli debel (čeprav je suh kot preklja), ker se iz debelih otrok vsi norčujejo.
Takoj sem pozabila na koncert, na obleke Alana Hranitelja v katere bom morala zlesti v Cankarjevem domu, Maria, oder, fotografiranja in podobne nečimrnosti in takoj, ampak takoj odpeljala otroka v slaščičarno in obema naročila najini najljubši torti! Nič mu ni bilo jasno, všeč mu je bilo pa vendarle. Rekel je: Mami, a nisi rekla, da moraš shujšati? Jaz, pa sem namesto zgodbe o dieti, začela Gašperju pripovedovati zgodbo, ki me spremlja že vse življenje in mi še vedno leži kot kamen na srcu.
Kot otrok, nisem obiskovala vrtca. Živela sem v majhnem mestu, vse otroke iz mojega dvorišča pa so v glavnem čuvale babice oziroma stare mame, kot smo jih klicali na Štajerskem. To je bilo nekako povsem samoumevno. Ker sem živela v samem centru mesta, sem bila pravi otrok ulice, ki pa takrat še niso bile tako nevarne kot danes. Zjutraj so nas male podivjane kozličke spustili na dvorišče in do večera z nami niso imeli nikakršnih skrbi. Sama ne vem kako, ampak resnično smo se znali igrati. Moje otroštvo je bilo kratko, a zelo pestro in brezskrbno. S prijatelji smo si bili enaki v vsem in tudi delili smo si vse med seboj. Nihče od nas ni vedel za bogastvo in ga tako tudi ni pogrešal. O šoli se sploh nismo pogovarjali, kaj šele, da bi o njej razmišljali. Niti nas nanjo (tako kot to počnemo starši danes) nihče ni prav posebej pripravljal. Bili smo vrženi v vodo, iz katere je bilo pač potrebno splavati. Nekega dne so mi doma enostavno oznanili naj uživam, dokler še lahko, kajti jeseni grem v šolo. Ko pa sem odšla v šolo, se je zame zares prav vse spremenilo. Odnosi z vrstniki so bili drugačni kot sem jih bila vajena na domačem dvorišču. Med drugim, je takrat v šolah vladala še precej huda disciplina. Učiteljic (takrat še tovarišic) smo se bali kot hudič križa. Ena izmed njih, je bila pravi strah in trepet razreda. Za vsako najmanjšo napako me je povlekla za lase, če smo bili nemirni, je z metrom (ki je bil bolj podoben palici kot nečemu, kar služi za učenje) udarila po mizi tako močno, da nas je streslo od strahu. Za kazen, nas je moralno poniževala, s pošiljanjem v kot in še bi lahko naštevala! Otroštvo je v hipu izgubilo sijaj, umetnik v meni pa je kmalu poiskal stik s statusno izločenimi iz družbe. Postali so moji najboljši prijatelji. Malo zaradi uporništva, malo zaradi mirovnika, ki je tlel v meni, malo pa zaradi tega, ker so me od nekdaj zanimali ljudje in nikoli površna in splošna merila o njih.
Moja najboljša prijateljica je bila deklica iz zelo siromašne in mnogoštevilne družine. Borila se je s prekomerno težo in je bila zaradi tega že od prvega dne tarča zasmehovanja. Kadarkoli sem stopila v njihov dom, so jedli žgance. Žgance za zajtrk, žgance za kosilo, žgance za malico in še za večerjo. Na petek in Svetek! Takrat smo si malico v šolo nosili še sami. Nekateri so imeli s seboj jabolko, drugi kakšen kos domačega peciva ali jogurt. Le moja ljuba prijateljica ni imela nikoli ničesar, zato sem svojo malico vedno delila z njo. Nekaj otrok iz bolj pomembnih družin pa je velikokrat malicalo celo sendvič. In to ne običajen, ali doma pripravljen sendvič, temveč poseben sendvič, na katerem je bilo za vzorec francoske solate, nekaj okrasne zelenjave in košček pršuta. Razkošje! Sendvič, kupljen v specializirani delikatesi (takrat edini v mestu), v katero moja prijateljica sploh še nikoli ni vstopila. Bilo pa ji je v največje veselje opazovati njeno izložbo.
Naslednji dan, mi je pripovedovala, kako je sanjala same sendviče okoli sebe. Temu sva se še velikokrat od srca nasmejali. Res sem jo imela rada. Bližale so se še ene od počitnic. V šoli je vladalo neko nepisano pravilo, da se mora učiteljicam na zadnji dan pouka prinesti darilo. In kot po navadi, smo se tudi tokrat, z darili vred zvrstili pred Njo! Najbolj nepriljubljeno med vsemi, veseli, da smo se je rešili za vedno! Darila je odvijala kar pred nami, da se je takoj videlo, kdo od naših staršev ima več pod palcem in kdo se zna najbolje prilizovati. V celem šolskem letu ni bila z nami tako prijazna in nasmejana, kot na ta dan.
Tedaj, pa se je zgodilo nekaj, kar je naredilo konec mojemu brezskrbnemu otroštvu. Ko smo se že vsi zvrstili pred učiteljico, je tiho in nadvse plaho vstala od mize moja prijateljica. Stopila je do učiteljice in ji z nekim svečanim mirom v njej sami, z drhtečimi rokami in sijočimi očmi predala nekaj malega, zavitega v bel papir? V razredu je nastala grobna tišina. Namesto, da bi molčala, je učiteljica ponovno začela gruliti kako res ne bi bilo treba in oh in sploh, ko pa je končno odvila darilo, je v trenutku planila v neustavljiv krohot, takoj za njo pa tudi ves razred. Bil je sendvič. Najbolj imeniten med imenitnimi. Zanjo, najbolj dragoceno darilo tega sveta. Stala je tam ... Brez besed, bleda in majhna, ponižana in nerazumljena. Niti jokala ni. Samo strmela je nekam v prazno. Bila je kot angel, ki so mu polomili krila.
Želela sem si, da bi ne bilo res, da bi lahko zavrtela čas nazaj, ko je bila samo še ulica, želela sem si, da me ne bi bilo na svetu. Ko smo se jeseni otroci vrnili v šolo, smo se vsi po vrsti pretvarjali kot, da se pred tem ni nič zgodilo. Družili sva se še naprej. Postala je ena najboljših učenk v razredu. Nihče ji ni bil enak. Učitelji so jo odkrito občudovali. Imela je vse tiste vrline, ki jih ne moreš kupiti z denarjem ali z zunanjim videzom. Vsi so se čudili lahkosti, s katero je premagovala še tako zahtevne ovire. Bila je moj tihi vzor. Čeprav sem vedela, da je v resnici bes ni nikoli več zapustil, mi je njena borba dajala občutek, da je svet premagljiv. Vsi ostali smo se morali še naučiti plavanja med čermi, ona pa je po tej zares gorki izkušnji postala čez noč nezlomljiva. A, samo na videz. Kasneje sta se najini poti razšli in po mnogih letih, me je nekega večera, na cesti v Ljubljani ustavilo dekle, ki ga nisem poznala. Bila je ona. Povsem nerazpoznavna. Lepa, mlada bodoča zdravnica, manekenske postave. Uspelo ji je doseči nemogoče. Izbrala si je študij, o katerem je sanjala in premagala je celo kilograme. Nekaj, kar si je zastavila za končni cilj, je dejala. Pogovarjali sva se dolgo. O vsem mogočem, le tistega dogodka nisva omenili. Angel v njej, je nekako zamrl, bila je siva v obraz, na njej bi prepoznala le njen (od tistega dne dalje) zamaknjen pogled. Mislim, da sta tistega dne v njej zamrla tudi smeh in zanimanje za življenje. Mislim, da se je smrti bala manj, kot življenja samega. Mislim, da od tistega dne dalje ni nikogar več pogledala naravnost v oči. Niti sebe ne, kot se je izkazalo kasneje. Žal usodno. Po več letnem boju z anoreksijo, ji je kmalu po najinem srečanju odpovedalo srce.
Gašperju, seveda nisem povedala konca zgodbe, saj bi ga s tem preveč obremenila. Zgodba se ga je kljub temu zelo dotaknila in dala misliti tudi njemu. O drugačnosti, ki ni sramotna. O tem, da ni pomembno, od kod prihajaš, temveč kam boš prišel. O solzah, ki so nujne in jih moramo izjokati. O željah, o ciljih. O nepomembnem zunanjem videzu. O tem, da smo vsi, prav vsi samo ljudje, ne glede na to kaj imamo oziroma nimamo. In da je človek v nas,
edini pomemben. Vse ostalo sta napuh, nečimrnost in v prazno izgubljen čas, ki se nikoli ne povrne. Moj etno koncert v Cankarjevem domu, z odvečnimi kilogrami vred, šansoni, gledališče, igrače Gašperjevih sošolcev, njihova modna oblačila, zunanji videz, imetje in podobne neumnosti, pa popoln balast!
