Otrokova stiska

[lipicanka]

pozdravljen...
jaz se veliko krat spomnim nate in na tvoje terapije....
kako naj pozabim dobre ljudi ki so mi stali ob strani ko sem jih potrebovala?

[Ametist]

Na spletu sem našla čudovit članek o INDIGO OTROCIH in njihovi vlogi v današnjem svetu oz. v svetu, ki nas čaka pred vrati. V njem so opisane generacije indigo otrok, v katerih se boste sigurno našli in o težavah, ki jih spremljajo tekom življenja. Članek nosi zanimi naslov ANGELI Z VELIKO AMNEZIJO. Vsem nam, ki leta in leta pišemo o tem, je to poznano. Na nas je, da te otroke spremljamo in jim pomagamo na poti SPOMINJANJA, da bo naš jutri lep, čudovit in vse nekaj drugega, kot to, kar na žalost doživljamo zdaj.

Ker je članek povezan s težavami, stiskami otrok, o katerih se je tukaj pisalo, sem članek prilepila tu. Je v hrvaščini in mislim, da ne bo težav z razumevanjem, čeprav moram priznati, da moji otroci s težavo razumejo ta jezik, ker niso zrasli v stari jugi, kot jaz.

Prepoznajte se v opisih. Sama spadam v 1. generacijo, za katero je opis naslednji "Prva generacija ili Alfa generacija, rođena je između 1958 - 1968. godine. Karakterizira ih plavo-zeleni-ljubičasti sloj aure. Proces mentalnoga sazrijevanja za ovu generaciju započinje u 28. ili 29. godini života. Dužina tog procesa traje oko 7 godina. To je razdoblje puno problema, životnih teškoća i bolesti. Kasne tridesete su razdoblje oporavka i procvata psihičkih sposobnosti. Intuicija se produbljuje, a razvija se i iscjeliteljska moć. "

V popolnosti se najdem in klapajo se razdobja, pri meni še posebej, kjer je bil to moj  povratek v 1. hišo (je vladar ASC) in zelo težavno obdobje iskanja identitete KDO SEM JAZ?, Zakaj sem tu?, Kaj je moja naloga, da bo to moje življenje imelo pomen? Iskanje se je nadaljevalo in se še nadaljuje, vendar danes vem KDO SEM in KAJ JE MOJA POT.

Veselo branje vam želim

http://www.astro-portal.hr/home/7-clancimagazin/164-indigo-djeca

[Jane]

Hvala Ametist. Sama ne vem, če sem ravno indigo, vsaj ne najdem se v opisu za mojo generacijo. Kar se pa našega podmladka tiče, pa večina opisanega kar drži. On si sam dela pravila, reče mami to pa to bom naredil, pol grem pa spat    Da ne govorim o tem kakšne težave je imel pri prilagajanju na Zemljo ko se je rodil.  ???

[Ametist]

Hvala Ametist. Sama ne vem, če sem ravno indigo, vsaj ne najdem se v opisu za mojo generacijo. Kar se pa našega podmladka tiče, pa večina opisanega kar drži. On si sam dela pravila, reče mami to pa to bom naredil, pol grem pa spat    Da ne govorim o tem kakšne težave je imel pri prilagajanju na Zemljo ko se je rodil.  ???

Draga Jane, zate 100 procentno drži naslov "angel z amnezijo", zato pa rineš v globine karmične astrologije in hočeš na vsak način izvedeti kdo si...... spanec je včasih malo daljši, vendar se splača.
Pri tebi imam občutek, da predstavljaš eno veliko čebulo, z ogromno ovitki, ki se lupi in lupi, bistvo pa je v sredini in to si ti angelček.

Otroci poiščejo točno take starše, da lahko uresničijo svoj namen, in tvoj mali je našel mamico, ki bo in ga razume, zakaj reče "to pa  bom naredil"...in rekel bo "mami, to ni res.". Čas rabimo in predvsem veliko znanja, ki ga hvala Bogu najdemo zdaj na netu in v knjigah, da lahko pomagamo tem dušam, da bodo nekoč naši popolni vodniki skozi temo, ki nas na žalost še vedno obdaja. Malo nas je zvezdic, ki sramežljivo kukamo na nebu in skušamo pokazati našo veličino, vendar bo kmalu naš čas, da bomo skupaj z našim podmladkom zasijali v vsej svoji veličini.

Članek z razporeditvijo v skupine je samo oris skupin. Obstajajo cele študije z detaljnimi opisi.

[Jane]

Amnezijo pa imam res    Ko sem bila otrok sem toliko stavri enostavno "vedla" dokler ti nekako ne utupijo v glavo, da si ne zmišljuj in da si le majhen. Zato pa Taja poslušam z velikim veseljem, ko mi razlaga veš mami ko sem bil še tam zgoraj, čeprav včasih besede nimajo nobenega smisla, ampak kaj pa jaz vem kako je zgoraj s tole amnezijo   
 
Hvala Ametist 

[Ametist]

Pri "indigo otrocih" ne gre toliko za vedenje, gre bolj za občutno zaznavanje. Reagiranje skozi občutke, ki so glavni indikator dejanskega stanja. Otrok zazna občutke, čustva, misli, bolečino drugega. Istočasno pa to povezuje z znanjem, ki ga je duša prinesla s seboj. Zato enostavno ve.
Če bi se mi starejši zanašali na naša občutenja, vedenje, potem ne bi bilo toliko neptunskih tem prisotnih v našem vsakdanu. Tisti, ki poskušamo tako ravnati, izpademo čudaški, vendar ne več za dolgo.

Izven konteksta te teme vam prilagam link, kjer je opisano naše zaznavanje ob prelomnem letu 2012, avtorice EL ZETA, ki že dolga leta vodi lightworker-je na poti do prebujenja ali angele z amnezijo.

http://lightworkers.org/channeling/147176/portal-personal-empowerment-begins-countdown-2012
 

[sanjalka]

Hm, postavila bi eno vprašanje, ki me muči že nekaj časa.
Ne vem kako naj začnem,bom navedla kar primer:
Imeli smo kosilo, kjer je bilo povabljenih še 10 ljudi. Določene hrane smo imeli premalo, tako da naj bi si jo razdelili vsi, vsak naj bi dobil enak delež. Otrok pri 14-ih letih je pojedel svoj delež in pričakoval (ne z besedami ampak medvrstično) še delež, ki naj bi pripadal še ostalim mlajšim otrokom. Seveda je to tudi dobil. Meni se ni zdelo prav, saj so bili s tem prikrajšani ostali otroci.
Predvsem me je zmotilo to, da s strani tega otroka nisem zaznala občutka, da so tukaj še drugi, da se stvari delijo, da nisi sam na svetu, da pričakuješ, da ti pripada vse, tudi tisto kar je namenjeno drugemu...
Skratka vzgojna dilema: moje mnenje je, da bi otrok pri teh letih že moral biti toliko socialziran in sočuten tudi do drugih, da bi to sam vedel oz.  da bi se mu morale postaviti meje.
Pri tem istem otroku opažam več takih podobnih odzivov-skratka skrbi me in me zanima kaj  mislite kako ukrepati in vzgajati takega otroka.

[Tea]

Hm, postavila bi eno vprašanje, ki me muči že nekaj časa.
Ne vem kako naj začnem,bom navedla kar primer:
Imeli smo kosilo, kjer je bilo povabljenih še 10 ljudi. Določene hrane smo imeli premalo, tako da naj bi si jo razdelili vsi, vsak naj bi dobil enak delež. Otrok pri 14-ih letih je pojedel svoj delež in pričakoval (ne z besedami ampak medvrstično) še delež, ki naj bi pripadal še ostalim mlajšim otrokom. Seveda je to tudi dobil. Meni se ni zdelo prav, saj so bili s tem prikrajšani ostali otroci.
Predvsem me je zmotilo to, da s strani tega otroka nisem zaznala občutka, da so tukaj še drugi, da se stvari delijo, da nisi sam na svetu, da pričakuješ, da ti pripada vse, tudi tisto kar je namenjeno drugemu...
Skratka vzgojna dilema: moje mnenje je, da bi otrok pri teh letih že moral biti toliko socialziran in sočuten tudi do drugih, da bi to sam vedel oz.  da bi se mu morale postaviti meje.
Pri tem istem otroku opažam več takih podobnih odzivov-skratka skrbi me in me zanima kaj  mislite kako ukrepati in vzgajati takega otroka.

Če sem prav prebrala, to ni stvar otroka, ampak tistega, ki mu je dal repete.

Je pa res včasih dilema. Kot tisti vic, ko sta dva prijatelja imela majhen in velik sadež. En je dal manjši sadež drugemu. Pa ga drugi vpraša zakaj mu je dal manjšega. Pa je odgovoril: "Ker če bi ti izbral, bi zaradi vljudnosti do mene itak izbral manjšega, torej si dobil svojo izbiro" 

Meni se včasih zdi, da so mene osebno preveč naučili, da moram biti obzirna do drugih in ne izražat navzven svojih želja. Dostikrat mi hodi narobe in še zdaj se učim, da bi bila malo bolj odločna pri zadovoljevanju sebe.

Ker po eni strani smo tako naučeni, po drugi pa not razočarani, potem je ta ozirnost lahko tud čist navadno sprenevedanje in hinavščina.

Jap, o tem tudi jaz dosti razmišljam. Kje je pravzaprav tista meja, tista uravnilovka in sredina, kjer je volk sit in koza cela.

[Jane]

Ne vem mogoče je bil pa lačen    Mi je pač prvo padlo na pamet  ???

[sanjalka]

Ja, Tea se strinjam s tvojim pogledom, tudi sama razmišljam kje je tista meja, kdaj deliti in kdaj biti "sebičen"
Tukaj se to žal pojavlja pogosto, pa ne gre za nevednost, jaz bolj mislim, da gre za stisko, ker je bilo temu otroku pri 6-ih letih odvzeto nekaj, kar mu po naravi pripada in sedaj bi si rad prisvojil vse, predvsem ima željo si prisvojiti tisto, kar naj bi dobil nekdo drug. Zato sprašujem kako pomagati takemu otroku, da bo prepoznal, da gre za kompenziranje nečesa kar mu je bilo grobo odvzeto.
Vsekakor bi moral tisti odrasli, ki je popustil, postaviti mejo. Popušča pa se zaradi zgoraj opisane situacije.

Ja, Jane, seveda je bil otrok lačen, samo lačni so bili tudi mlajši otroci

[Ametist]

Po mojem mnenju otroku primanjkuje ljubezni, pozornosti, topline, zato to išče  na drug način in se kaže kot nepravilno ravnanje glede na neke "norme" (ki jih sicer sama težko razumem včasih), ki so v družbi. Tak otrok potrebuje topel objem, toplo besedo, občutek, da je ljubljen in vreden ljubezni.

Sicer pa ne vem, kaj se mu je dejansko zgodilo, sklepam iz napisanega.

Podpiram in se strinjam z napisanim v Teinem postu. Učili so nas tako, zato pa ne znamo vedno postaviti meril lastne vrednosti. Saj jaz zelo težko. Če pa že to naredim, me peče vest, da nisem ravnala prav. Zato se mi zdi vsako zdravo zahtevanje svojih pravic na mestu, saj ima otrok nek notranji merilec, ki mu pravi, da si to zasluži. Ne velja pa to za čustveno ali fizično prikrajšane otroke, ki so doživeli travme, ki jih otroku ne bi bilo treba.

[sanjalka]

Ametist, lepo si napisala.
Tukaj gre dejansko za otroka, ki je doživel travmo in je to prisvajanje vseh dobrin zase, le kompenziranje njegove  stiske. Vsekakor mu manjka ljubezni, pa kolikor mu jo že lahko nudimo, je v notranjosti primankljaj.
Poskusila bom s toplimi pogovori, mislim, da bi bilo zelo dobro, da bi se otrok odprl in o stiski spregovoril, samo kako doseči, ker ne spravi nič osebnega ven iz sebe. Težko je takemu otroku priti blizu ali pa je to samo naše neznanje.
Mislim, da samo popuščanje in zatiskanje oči tudi ne bo prineslo nič dobrega.

[Ametist]

Ametist, lepo si napisala.
Tukaj gre dejansko za otroka, ki je doživel travmo in je to prisvajanje vseh dobrin zase, le kompenziranje njegove  stiske. Vsekakor mu manjka ljubezni, pa kolikor mu jo že lahko nudimo, je v notranjosti primankljaj.
Poskusila bom s toplimi pogovori, mislim, da bi bilo zelo dobro, da bi se otrok odprl in o stiski spregovoril, samo kako doseči, ker ne spravi nič osebnega ven iz sebe. Težko je takemu otroku priti blizu ali pa je to samo naše neznanje.
Mislim, da samo popuščanje in zatiskanje oči tudi ne bo prineslo nič dobrega.

Veš, včasih je dovolj samo pozornost, prijem roke, pobož, iskren objem.  Na začetku se lahko otrok upira, vendar ko začuti, da si iskren, odprt, dobromisleč (sicer on to čuti intuitivno),  se počasu prepusti....zid se začne podirati...dovoli k sebi. Tisti trenutek, ko otrok začuti ljubezen, pozornost, neobsojanje in le sprejemanje, takrat se lahko komunikacija šele začne. To je dolga in težka pot, vendar se izplača. Težko je v nekaj mesecih nadomestiti vso tisto praznino, ki jo čuti v sebi.
Predvsem je potrebno vzpostaviti medsebojno zaupanje, nato se pot komunikacije lahko začne in s tem posledično "vzpostavljanje norm".

[Maja]

Koliko pa poznaš njegove starše? Kako je bil vzgajan?

[sanjalka]

Gre za zelo osebno zgodbo, o kateri ne bi preveč pisala.
Pravzaprav sem želela slišati kako pristopiti v takem primeru,bolj z ljubeznijo ali je potrebno postaviti meje.
Hvala punce za vaše poglede