očka mi je všeč ker se takoj opazi,da ni vajen laganja

Želvaki Pončo, Joško in Vinko se odločijo za piknik in Joško napolni
košaro s piškoti, pijačo in sendviči. Ker je park 20 kilometrov stran,
hodijo do njega kar deset dni in ko končno prispejo na cilj, so že
popolnoma izmučeni in lačni. Joško začne prazniti košaro, in ko potegne
ven steklenico, ugotovi, da je pozabil odpirač.
Z Vinkom začneta prepričevati Ponča, naj gre ponj nazaj domov. Pončo ugovarja, ker se boji, da bosta medtem vse pojedla, po dveh urah prepričevanja pa končno
popusti in se počasi odpravi proti domu. Mine 20 dni, a Ponča še vedno
ni. Ko mine še en dan, se Joško in Vinko vsa sestradana začneta
spraševati, kod hodi, a obljuba je obljuba in hrane se ne dotakneta.
Minejo še trije dnevi in Vinko zatarna: "Moram jesti!" "Ne, obljuba je
obljuba," obotavljivo reče Joško, ko pa mine še pet dni, me zdržita več.
Ko odpreta usta, da bosta ugriznila v hrano, skoči izza skale Pončo in
reče:
"Evo, glih zarad tega ne grem!"