Izložba

[Škratinja Nagaya]

Se bom jaz dala v izložbo 
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...

Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite?

Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala?

Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.

[Gloria82]

Se bom jaz dala v izložbo 
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...

Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite?

Absolutno se strinjam...
Oprostiti in pozabiti sta dve popolnoma dve različni  stvari (vsaj zame). Oprostim VENDAR ne pozabim...ker pozabiti enostavno ne moreš.
Oprostim, pa, ker se tako rešim nekega bremena, ki stiska mene...da lahko grem naprej.

[Gloria82]

Se bom jaz dala v izložbo 
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...

Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite?

Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala?

Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.

Podpišem se pod to 👍

[sanjalka]

Se bom jaz dala v izložbo 
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...

Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite?

Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala?

Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.

Se tudi jaz podpisem pod to.
Tezje kot drugim odpustim sebi, da sem dopuscala, da je npr nekdo grdo ravnal z mano.
Vse ostalo pa si recem:
Bog pomagaj jim, saj ne vedo kaj delajo😅

[Škratinja Nagaya]

Se bom jaz dala v izložbo 
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...

Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite?

Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala?

Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.

Se tudi jaz podpisem pod to.
Tezje kot drugim odpustim sebi, da sem dopuscala, da je npr nekdo grdo ravnal z mano.
Vse ostalo pa si recem:
Bog pomagaj jim, saj ne vedo kaj delajo😅

No to, ko po "konfliktu" še cele mesece premlevaš, kaj vse bi moral pezdetu v tistem trenutku zabrusiti nazaj in te jezi cela situacija. Samo zato, ker nisi odreagiral, ga poslal v tri munjene kosmulje in zaključil z njim za vse večne čase.
Jezen si nase in na dejstvo, da kreten misli, da te je nadmudrio, v resnici je pa tako mimo sekal, da se je trava okoli njega razcepila v prafaktorje.
Njemu nič ne zameriš. Zakaj bi mu, če je kreten. Jezi te lastna (ne)reakcija.

[sanjalka]

Se bom jaz dala v izložbo 
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...

Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite?

Bom na lastnih izkušnjah komentirala. Kako je pri drugih, ne vem.
Mislim, da oprostitev in pozabitev nista nujno povezani.
Sama imam spomin kot slon (nekoč so me klicali "zlopamtilo"), vendar to ne pomeni, da nisem odpustila, če nisem pozabila.
Ne žre me več, osebe ne sovražim, dogodek ostane v meni kot podatek, ki mi v bodoče pomaga v situacijah.
Tudi, če "pozabim", ostane nek občutek v zvezi s človekom, da sem bolj na distanci. Včasih niti ne vem več, zakaj me "moti", no potem se največkrat tudi spomnim, kaj je bilo. Komunikacija je lahko potem čisto ok, nobenih napetosti, niti v meni ne, v bistvu vse ok... načeloma sem narejena tako, da odpustim takoj, ko človek stoji pred mano in ga vsega začutim. Pozabim pa ne.
Konec koncev... kam bi pa prišli, če bi vse neprijetne izkušnje pozabili...
Pretekle neprijetne izkušnje veliko premlevam, jih primerjam z novejšimi, pa s tistimi od mojih najbližjih, pa z onimi drugimi... Stalno vlečem na plano, pa še enkrat čez, pa spet analizirati, pa spet odmisliti... Ostanejo kot spomin, ki pa me ne zaboli več, ko ga meljem, ne čutim zamere, užaljenosti, bolj je orodje, ki mi pomaga v današnjih situacijah, da lažje zvozim, da sem tudi boljša opora hčeri in drugim bližnjim...
Kaj sem sploh napisala?

Aja, pa narejena sem tako, da človek vedno lahko dobi novo priložnost. Verjamem v to, da se vsak lahko spremeni, sem se tudi že nasrala, ampak to se najbrž ne bo spremenilo.

Se tudi jaz podpisem pod to.
Tezje kot drugim odpustim sebi, da sem dopuscala, da je npr nekdo grdo ravnal z mano.
Vse ostalo pa si recem:
Bog pomagaj jim, saj ne vedo kaj delajo😅

No to, ko po "konfliktu" še cele mesece premlevaš, kaj vse bi moral pezdetu v tistem trenutku zabrusiti nazaj in te jezi cela situacija. Samo zato, ker nisi odreagiral, ga poslal v tri munjene kosmulje in zaključil z njim za vse večne čase.
Jezen si nase in na dejstvo, da kreten misli, da te je nadmudrio, v resnici je pa tako mimo sekal, da se je trava okoli njega razcepila v prafaktorje.
Njemu nič ne zameriš. Zakaj bi mu, če je kreten. Jezi te lastna (ne)reakcija.

Ja, jezi te lastna nemoc.
Ker si jo (moc) dal kretenu😊

[3lumpi866]

Da lahko grem naprej in me taka dejanja ne bodo več obremenjevala, najprej precej dobro premislim in  raziščem, koliko sem sama kriva da je do take situacije prišlo. Če in ko ugotovim, da to ni moja krivda, da imam čisto vest pri sebi,  grem z lahkoto naprej. Pozabim nikoli, vendar v meni ni zamere,  maščevalnosti, hudobije. Enostavno se odmaknem od osebe in dejanja vsaj delno, prepustim, da se tisti, ki se je tako obnašal sam ukvarja s tem, kaj je naredil narobe. Če ima vest, če pa ne, pa tudi prav, mi je vseeno. Jaz se ne ukvarjam več s tem.

[sanjalka]

Da lahko grem naprej in me taka dejanja ne bodo več obremenjevala, najprej precej dobro premislim in  raziščem, koliko sem sama kriva da je do take situacije prišlo. Če in ko ugotovim, da to ni moja krivda, da imam čisto vest pri sebi,  grem z lahkoto naprej. Pozabim nikoli, vendar v meni ni zamere,  maščevalnosti, hudobije. Enostavno se odmaknem od osebe in dejanja vsaj delno, prepustim, da se tisti, ki se je tako obnašal sam ukvarja s tem, kaj je naredil narobe. Če ima vest, če pa ne, pa tudi prav, mi je vseeno. Jaz se ne ukvarjam več s tem.

Bravo, se podpisem tudi pod tvoj zapis😊

[Škratinja Nagaya]

Da lahko grem naprej in me taka dejanja ne bodo več obremenjevala, najprej precej dobro premislim in  raziščem, koliko sem sama kriva da je do take situacije prišlo. Če in ko ugotovim, da to ni moja krivda, da imam čisto vest pri sebi,  grem z lahkoto naprej. Pozabim nikoli, vendar v meni ni zamere,  maščevalnosti, hudobije. Enostavno se odmaknem od osebe in dejanja vsaj delno, prepustim, da se tisti, ki se je tako obnašal sam ukvarja s tem, kaj je naredil narobe. Če ima vest, če pa ne, pa tudi prav, mi je vseeno. Jaz se ne ukvarjam več s tem.

Bravo, se podpisem tudi pod tvoj zapis😊

Se tudi jaz podpišem.
Je pa tako, da lahko ljudje v svojih zmotah naredijo škodo. Ne samo nam, tudi drugje.
Ne vem, če je vedno ok, da jim tega ne damo vedeti.

[Maja]

Ali bi sploh vzeli to kot negativno kritiko, ker so običajno prepričani v svoj prav?

[cvetka]

Moja zgodba o prevari, manipulaciji, veliko grdih stvari, ima dolgo brado. Nekaj časa sem problem pometala pod preprogo, sedaj pa nič več. Vse te grde stvari sem oprostila, naj sodi kdo drug. Jaz sem čista. Odnos s to osebo se je spremenil, odmaknila sem se, celo neprebojen jopič sem si ob stiku omislila. Ob vsaki asociaciji na moje preživeto stanje se mi poviša pulz, se zdrznem. Pa teh asociacij ni malo, film, besedilo pesmi, tudi tisk.
Lep vikend in začetek počitnic želim

[cvetka]

Ali bi sploh vzeli to kot negativno kritiko, ker so običajno prepričani v svoj prav?

Se popolnoma strinjam, to je boj z mlinom na veter.

[Gloria82]

Ali bi sploh vzeli to kot negativno kritiko, ker so običajno prepričani v svoj prav?

Se strinjam Maja.

Nedolgo nazaj je po fb krožil en zanimiv (smešen) videlo.

Ko  človek, ki misli da ima vedno vse prav, vpraša za nasvet modreca kaj je "ključ za boljše življenje". Ta mu odgocori, da se ne prerekaš z bedaki, kadar nimajo prav...
In on mu odgovori "To pa ne more bit kjuč"
Modrec mu odgovori "prav maš"

 


In nekako tega se tudi sama držim...škoda energije.

[Škratinja Nagaya]

Se strinjam z vsem.
Tudi glede tega, da itak ne vzameš kot negativno kritiko, ker ne moreš, ker ni kritične presoje.
Ne gre za to.
Ne morem opustiti misli, da škodo delajo.

[sanjalka]

Prepricanega tezko prepricas
Kako pa bi lahko ustavila nekoga, ki dela skodo?
Ce je clovek razumen ok, problem so ljudje z odkloni…pri teh pomaga samo sodisce…
Da se boris za pravice, ki so ti kratene.