Ravnokar sem pregledoval moje maile in tam videl enega iz leta 1999, ki je načeloma prišel od naše članice Travice. Toliko časa sva s Travico tudi v stiku. Ona je bila na moji mailing listi za katere sem od časa do časa prevedel kakšno legendo o palčkih. Zanimivo je tudi, da mi je ravno danes voščilnico poslal en drug član te mailing liste, vse to pa vidim kot znak, za odprtje te teme, ki smo jo na starem forumu že imeli.
Mail iz leta 1999 zaradi zanimivosti cerkvenega praznika, ki je tudi sedaj, objavljam kar v celoti:
Zadnje dni sem bil kar veliko prost in sem si danes in vceraj ponovno vzel cas za palcke. To je kar tezko gradivo za prevajanje saj je pisano v strokovni stari islandscini, toda nekako je slo. Sicer pa vam kar iskreno povem. Ce bi imel kaksno drugo bolj pomembno opravilo v teh dneh, se tega prevoda sploh nebi lotil. Zanimivost pri tej zgodbi je zame predvsem eno. Ko sem prisel ze do konca sem opazil, da je vmes opisan danasnji datum nekega leta. Sobota pred Veliko nocjo. To je kajpak danes. Ampak v nakljucja pa se vedno ne verjamem.
Tungustapi
Receno je, da je bila v v Eyrbyggji, zadnjem poselku, cerkev preseljena na drugo mesto v Saelingsdalstungo. Obenem je bil na prvotnem mestu prekopano pokopalisce in kosti pokojnih preseljene na novo mesto. Med drugim so bile to tudi kosti Snorre in Barkarja Digre.
To je bilo se v casu hisne pomocnice Gudny, matere Sturlussona, v kraju Hvammi. Zgodovinski zapisi govorijo, da je bila ona prisotna ob preselitvi grobov in so po njeni pripovedi celo zapisali dolzino kosti. Zgodovina ne omenja razloga zakaj je bila cerkev preseljena, toda na zahodni obali potuje ta zgodba skozi generacije v imenu preselitve cerkve.
V starih casih je v Saelingsdaltungi (kraj kamor je bila preseljena cerkev) zivel zelo bogat kmet. Imel je nekaj otrok in sta v zapisih predvsem imenovana dva sina. Nihce ne ve kako jima je bilo ime zato ju imenujmo Arnor in Sveinn. Oba sta si bila zelo razlicna, a obenem tudi napredna, in so mnogi menili, da imata pred seboj bogato prihodnost.
Arnor je bil mocan moski, za razliko pa je bil njegov brat Sveinn bolj droben, pocasen, in tih. To je bil tudi njun razpoznavni znak, saj si v tem pogledu sploh nista bila podobna. Arnor je bil obenem velik, veseljak in se je redno igral s prijatelji, ki so tudi prirejali tekmovanja z nasprotniki, otroci iste starosti iz doline.
Brat Sveinn se je zelo poredko pridruzil taksnim igram. Pogosto je sel v cerkev ali pa je sameval na tem ali onem koncu okolisa vasi. Pogosto so ga videli samega v Tungustapi, (Tungustapi= ob morju skalnato ploscato nabrezje) a so obenem rekli, da samotar pac je in bo brzkone to tudi ostal. Med drugim so v vasi pripovedovali, da ima Sveinn stik s palcki. Vedno je tudi ta fant izginil na Silvestrovo in nihce ni vedel kam je sel. Sveinn je pogosto rekel bratu, da ima svoje dolznosti na tistih samotnih mestih, toda brzkone ga nihce ni poslusal, oziroma se poglobil, kaj hoce s tem povedati. Nekoc mu je Arnar celo rekel, da tam palckov preprosto in da je to njegova domisljija, sicer pa da je on pripravljen iti tja in jim pokazati, kdo je na tem ozemlju gospodar. Sveinn ga je opozoril, da je to norija in da naj si ne drzne iti tja s slabim namenom.
Kot ze nekaj let zapored je tudi nekega Silvestrovega Sveinn izginil. Arnor je rekel, da ce bi ga on sel iskat bi najprej pogledal na skalnatem nabrezju (Tungustapi), tam kjer domnevno palcki bivajo. Arnor kot prvi, se je podal na pot do bivalisca kjer prebivajo palcki. Dolga, temna islandska zima je seveda tudi tistikrat prispevala svoj delez in Arnor je imel zaradi teme kar nekaj tezav na poti vse dokler ni prisel do skalovja kjer naj bi po pripovedi njegovega brata Sveinna prebivali palcki. Tistikrat je tudi zagledal skalo kako se je njena bocna stran, ki je gledal proti vasi odprla. Iz nje se je zablescala svetloba vseh barv in zaslisala pesem palckov. Arnor je to razumel kot da bi imeli palcki maso. Tudi nekoliko prestrasen je stopil blize in zagledal nekaksna cerkvena vrata in mnozico bitij notri. Razlocno je videl zupnika na oltarju, na obeh straneh cerkve pa luci raznih barv, ki so tudi sevale skozi vrata proti vasi.
Vstopil je in zagledal svojega brata na oltarju, ki je klecal in imel roke na glavi. Arnor je sprva pomislil na tisto najbolj grozno. “Zrtvovali ga bodo.” Poklical ga je po imenu in rekel: “ Sveinn, pridi sem, beziva dokler je cas, tvoje zivljenje je v nevarnosti.”
Tisti, ki je stal ob oltarju je ukazal. “ Zaprite cerkvena vrata in noben “cloveski” ne sme vec notri. Nihce ne bo motil nasega miru. Ti Sveinn razumes, da je za vse to kriv tvoj brat. In za kazen, ker si mu povedal za nase bivalisce, bos klecal tule privezan, kot opomin za naslednjic, ko me bos ponovno videl v tem skalnem nabrezju.”
Arnor je videl kako z vrvjo proti stropu dvigujejo njegovega brata in iz strahu je stekel, do zida votline ter nato ven odkoder jo je ucvrl nazaj proti vasi. Zaslisal je da mu palcki sledijo kar je Arnarju nagnalo se vec strahu v kosti.
Eden do njih se je oglasil:
“ Jahamo in jahamo.
Slisi se glas iz strani,
ovco prinesemo,
ki jo zanasa s poti
tako da bo lahko videl sonce podnevi,
sonce naslednji dan.”
Skupina palckov je prehitela Arnorja, tekla pred njim v taksnem zaporedju, da je on lahko gledal v smeri proti vasi. Ko je Arnar pretekel nekaj gricev juzno od vasi in vzhodno od skalovja se je od onemoglosti spustil na kolena. Vsi palcki kolikor jih je sledilo so se vrgli nanj, ga pretepli in tako je Arnar oblezal med smrtjo in zivljenjem na enem od gricev med skalnatim nabrezjem in vasjo.
Po tednu dni je domov prisel tudi Sveinn. Na pogled je bil utrujen, izmucen, vendar z nikomer ni hotel govoriti o njegovi odsotnosti. Je pa Sveinn cutil dolznost poiskati brata Arnorja. Ne le Sveinn, se vec vascano ga je iskalo in naposled je prisel na pravo sled kmet iz Laugum. Arnar mu je povedal kako so z njim grdo ravnali tisto noc, ravno tako kot so pripovedovale babice in prababice. Arnor ni hotel da bi ga kmet odnesel v vas, izdihnil je tam na gricu in od tistega casa dalje se vsi grici v tistem okolisu imenujejo Banabrekkur. (Mrtvi grici, Grici izdihljajev)
Po tem dogodku se je Sveinn spremenil. Se bolj je bil resen, drzal se je sam za sebe in objemala se ga je depresija. Vascani niso opazili, da bi Sveinn se kdaj odsel do skalovja kjer so prebivali palcki. Vec ko to. Tudi pogledal vec ni v smer proti skalovju. Sveinn je iz vasi scasoma odsel, izucil se je za zupnika in po pripovedi je pel tudi v cerkevenem zboru. Nihce tam okoli pa ne pomni, da bi imel se kdo tako plemenit glas kot ravno on.
Sveinnov oce je ostal v rojstni vasi do pozne starosti. Vendar, je nekega, ko je zacutil, da so mu dnevi steti poslal po sina ki je tisti cas zivel v Helgafellu. Ko je Sveinn slisal, da bi oce zelel z njim govoriti ni odlasal. Takoj se je podal na pot prisel v rojstno vas v soboto pred Veliko nocjo (danasnji dan 22.4.).
Ocetova prosnja je bila, da bi pred smrtjo slisal v cerkvi sinovo pesem na sam Velikoncni dan. Sveinn seveda temu ni nasprotoval, toda med maso naj nebi nihce hodil v cerkev, saj je ta namenjena le ocetu. Ljudem se je to zdelo znano, a so kljub vsemu gledali za Sveinnom, ko je sel ta z ocetom v cerkev. Ceravno so cerkvena vrata gledala naravnost proti skalnatem nabrezju, ta tudi za trenutek ni hotel pogledati v tisto smer.
Gospodar domacije, Sveinnov oce, je bil tako prenesen v cerkev. Sveinn je pokleknil na oltar in zacel z masnim obredom. Vsi tisti, ki so cakali pred cerkvo, so po tistem casu potrdili, da je glas, ki je odmeval iz cerkve edinstven in da se rodijo le redki, ki lahko tako melodicno pojejo velikonocne pesmi.
Vendar so to pesem slisali tudi drugi. Bili so to palcki iz skalnatega nabrezja in brzkone se pohiteli do cerkve. Ljudje, ki so stali tam okoli so se iz strahu razbezali in le od dalec opazovali dogodke. Mnogi so se velikokrat po tistem opisovali cudovito svetlobo, ki se je razlivala v crtah od vrat cerkve skalnega nabrezja proti vratom vaske cerkve. Palcki so iz lezajev sneli tezka, visoka in debela cerkvena vrata in se razkropili po notranjosti. V tistem trenutku je iz klopce natanko pred oltar padel na tla tudi Sveinnov oce.
Iz daljine je vse to opazoval tudi kmet, ki je pred leti na gricu nasel Sveinnovega brata Arnora. Ni ostal brez besed. “Ce se Sveinn se enkrat pokaze tod okoli verjamem, da se bo palckov zupnik razjezil in ga utegnejo celo obesiti.”
Sveinn se je takrat postavil pred cerkvena vrata, ki so gledala proti vratom cerkve palckov, v skalnem nabrezju. Z zupnikom plackom, ki je ravno tako stal pred svojo cerkvo sta is gledala iz oci v oci.
Po tem dogodku so imeli vascani sestanek in koncni sklep je bil, da preselijo cerkev nekoliko nizje iz grica proti vasi. Zupniki kot verniki niso vec gledali v smer proti skalnem nabrezju, kot se tudi ne pomni vec nikakrsna dogodivsicina, ne slaba ne dobra, ki omenja bitja v skalnem nabrezju.