Nocoj na tem mestu ne bo legenda palčkov. Rajši komentar iz terena.
Kot vemo iz predhodnega posta se zadnje dni pogosto sestajam na kavi z Izo in njeno družino. Priznam, za kavo nimamo istega okusa, toda brez dvoma smo vsak zase kar precej vztrajni, kar pomeni, da smo pred zaužitjem te droge pohiteli k palčkom. Da, k palčkom. Na tem mestu, ki niti ni tako skrito, sva z Izinim sinom Francijem neka bitja resda videla, nakar se je začela prava vesela komunikacija. Iza je dala predlog, da bi šefa palčkov le vprašal če kaj potrebujejo. Franci je dobil odgovor pomoč, jaz pa hrano. V redu. Pohitela sva po skalovju navzgodr do šefa in tam zadaj je eden od palčkov res potreboval pomoč. Ležal je v bolečinah nakar sva s Francijem dobila sporočilo, da mu je vendarle treba pomagati na en način, ter sva ga za prvo silo pokrila z listjem. Tu gre poudariti, da je skalovje dovolj visoko, da se tam okoli ne podijo motoristi ali otroci, a vendarle se ta tihi dom palčkov vidi po shojeni travi na nenormalnih območjih. No, prišel je tudi Izin mož ter za njim še ostala družina. Vsi smo se naštelali v theto, Iza je opravila tovrsten ritual in nekaj minut po tistem je palček rekel, da mu je bolje. Oba Izina sinova sta pohitela še v avto kjer so bili piškoti, ter tako ponudila le te bolanemu palčku. Naj ob tem poudarim, da jih je Iza videla v trenutku, ko smo delali theto. Ne tistega bolanega, to so bili bržkone ta mladi, ki so poskakali okoli nas. Enako je povedal tudi Franci, medtem, ko ja pozoren na izključno prihod ostalih, nisem bil.
Seveda smo po tem pohiteli tudi na neokusno kavo kjer sem opazil, da me pravzaprav žge v lica, kar se pri meni ne dogaja. Hmm. Premišljujem in bržkone ima kaj veze s tem ravno theta, ali celo palčki.
Danes nas čaka nov dan in nova kava. Bržkone odidemo tudi na pobočje kjer domujejo palčki, torej ne na istega kjer smo bili včeraj, zato v kolikor se zgodi kaj resnega, kot danes naprimer, bom to tudi sporočil.
Andres
