Jeza je najboljše zdravilo! Celi še tako globoke rane!
Tudi z jezo sem poskusila, ne gre po jezi je zopet lj. spominjam se najprej grdih oz. manj lepih besed, a na konc prevladajo tiste lepe, kakor na primer "rad te imam" ali dolgo ne bom ravnodušen do tebe......vem Življenje prinese take in drugačne dogodke, težko je podirati mostove za seboj, puščati obup in žalost, a sedaj sem jaz žalostna....občsno obupana že leto dni, kaj ima bližnja okolica od mene, nič, ravnodušna do vsega, nič več ni motivacije, vizije.........kaj bi vse počela........živim v svojem svetu, ta pa nima nikakršne podlage samo spomine.
Vem svet ne vidi v mojo dušo, a sama vidim in to precej globoko, tam je sama ž. in nič drugega.
V moji glavi se odvijajo sama vprašanja: zakaj je moralo tako biti, zakaj in še nx ZAKAJ!!!!!!!!!
Odgovora ni in verjetno ga tudi ne bo
