Jaz pa prosim za eno uteho.
Spet bolečina. Žalost.
Včeraj sem kar odšla z otvoritve, ker me je zvilo. Zvrnila enega rdečega in šla k Rimljanom sedet. 
Sovpada z nostalgijo. 
Kako bo šlo naprej? Očitno še trajata vdova in sovražnik, čeprav z vmesnimi prekinitvami.
Bom zmogla tole? Se bom pobrala in zaživela spodobno naprej?
Hvala! 
To niso stvari, ki jih predelaš čez noč, zato vse skupaj vzemi kot proces z boljšimi in manj prijetnimi trenutki. To so lokalni maximumi in minimumi. Važno je, da gre trend navzgor.
Stvari, ki te najbolj morijo, skrbijo, žalostijo, bremenijo, karkoli, so vse misli, ki si jih sama nalagaš. En dan se ne trpinčiš, naslednji je blazno težak, čeprav je vse isto in si časovno bolj oddaljena od problema in bližje osvoboditvi. Ampak to tako je. Vsi nihamo. Niha fizično počutje, nihamo čustveno, mentalno ... Če ti gre zdaj slabše, bo šlo kmalu bolje. Če se pojavi težek dan, ga vzemi kot takega, spusti občutke, naj gredo naprej, ne zadržuj negativnosti v sebi.
Oh, še vprašaš, če boš prebrodila tole ... Seveda boš! Zdaj se sicer (spet pokaže) boriš sama s seboj in s temi mislimi, ki jih zadržuješ v glavi.
Osnova vsake meditacije - pa predvsem tudi srečnega življenja v smislu notranjega miru - je to, da znaš obvladat svoje misli. To ne pomeni, da na določene stvari ne smeš pomislit. To je nemogoče, ker misli prihajajo vsak trenutek. Samo zadrževat jih ne smeš. Pomisliš, rečeš OK, se ne zadržuješ pri tem, ne analiziraš, ne subjektiviziraš, samo spustiš naprej.
postajaš bolj uravnotežena, optimistična, obrnjena v prihodnost. Boš pa skozi ta proces veliko bolj znala s svojimi čustvi in miselnimi procesi, s čimer boš lahko pomagala drugim, predvsem pa sebi.
