Moji nasveti so ponavadi kruto iskreni in direktni. Se oproščam vnaprej, ampak tak je moj stil. Raje imam resnico. Brez ovinkarjenj.
Glede na napisano, se ti ne zdi, da je tu nekaj ZELO narobe?
Mogoče je bil tisti tip, ki se je basal v kombi res kdo drug? Mogoče pa ne?
In to z blondinko? Te taji? Le zakaj bi to počel?
In kakšna obramba! Meni tole smrdi ...
Preveri ga. Ne z zasliševanjem, ne s prošnjami, jokom itd. En dan si vzemi čas, reci, da nekam greš, nekaj si izmisli ... In si ta čas vzemi za zalezovanje. Poglej, kam bo šel, s kom se bo dobil, če se bo ... Ne pusti, da te pokopljejo lastna čustva! Vedeti moraš resnico, četudi boli!
Strahovi, travme, vzorci iz otroštva ... Marsikdo se je srečal s čim slabim v mladih letih. Nekateri potem to vse življenje vlačijo s sabo. Ker ne znajo, ne upajo, nočejo pustiti tega v preteklosti. To je BILO, zdaj ni več. Otrok je nemočno bitje, ki ne zna razumsko odreagirat, niti ne more, ker je odvisen od odraslih. Ampak, ko odraste, ima pa vso moč, da to pusti za sabo. Ne smemo biti žrtve preteklosti, ker to uničuje sedanjost IN prihodnost.
Mogoče te stvari iz preteklosti stalno vlačiš na plano in s tem upravičuješ svoja dejanja ... Ali nedejanja ... Zda si odrasla, v partnerskem odnosu. Partnerski odnos pa tudi najbolje funkcionira, če sta v njem dve razviti osebnosti. Ker partnerstvo je enakovreden odnos, ne odnos nadrejeni-podrejeni. Tudi ni eden izmed partnerjev zato tam, da bi reševal drugega. Osebne travme moramo in najbolje rešimo sami. Tudi, če nam pomaga terapevt, moramo sami dojeti določene stvari.
Kje je meja? Kako nizko lahko greš? In kaj imaš od tega? Bo to kaj popravilo ali se boš samo ponižala? Ne pusti, da pometajo s teboj.