se mi zdi, da smo vse zenske (sodobne) zenske tako narejene, da poskusamo imeti nenehno nadzor nad vsemi stvarmi, seboj, custvi, druzino, sluzbo, opravili, redom itd...
na koncu pa se vedno pritozujemo, kako nam nihce pri nobeni stvari ne pomaga.
kdo bi nas razumel? 
Se kar strinjam, ja.
Edino gospodinjska opravila so pri meni osebno nekontrolirana.

Kot da se me ne tičejo.
Tukaj je mož gazda in mi je to čisto ok in se pritožuje on, ne jaz.

S to svojo pomanjkljivostjo sem se že zdavnaj nehala ukvarjati. Tega pri meni / v meni preprosto ni in če me nihče trikrat ne spomni, ne bom opazila, da je posoda za pomit, miza za pripravit, spalnica za posesat.
Tudi to sem pač jaz. Ko bom živela sama, bom imela hišno pomočnico.
Je pa res, da kadar se pa (redko) lotim pospravljanja in čiščenja, preklinjam kot zmešana nad tem, kako je usrano. In se mikroskopsko lotim vsake najmanjše fuge v kopalnici.

Takrat se me še mož boji.
