Živcira me, ker sem totalno neuporabna. Samo ležim lahko. Včeraj sem spet skupi padla, čisti kolaps. Za spat pa obvezno en analgetik.
Upam, da mi vsaj antibiotiki hitro primejo, da se lahko nazaj na noge postavim. To, da imam stopnice v hiši, pa čisto nič ne pomaga.
Drugače sem pa ok. Čeprav ni bila prijetna izkušnja, sva bila oba z mojim vesela, da je bilo konec, ker se mi je že en mesec vleklo vse skupaj. Bo, ne bo, bo, ne bo. Se spomnim, ko sem prejšnji teden bila na pregledu pri moji, mi je rekla, da je vrečka prazna, da ne vidi zarodka. Me je dala naprej, da grem na čiščenje s tabletami. Moj seveda skrušen, jokal po telefonu.
Pridem na urgenco, mi naredijo še en ultrazvok in se zarodek čudežno pojavi, samo utripov še ni bilo, ker je bil velik komaj 4,8 mm. Ko sem klicala mojega, sem bila že sama v šoku, on pa sploh. No, potem v noči z nedelje na ponedeljek ob 1h zjutraj, pa je bil čisti spontani splav. Ne bom pozabila tega zlepa... Pa še skupi sem padla, me je moj po stopnicah nesel. Krvi za izvoz. So se pa potem bolečine hitro po splavu vse nehale. Zeblo me je pa tako, da tudi opisat ne znam.
Mi ni prijetno, da je šlo naprej, ker sva si otroka res želela, vendar sem bila po drugi strani vesela, da je bilo konec tiste negotovosti. Oba sva po eni strani malo pričakovala splav, ker sem bila tolikokrat pri zdravnici zaradi krvavitev. Bo pa pač naslednjič bolje.
