Moj brat je spet v podnu.
Kako kaže? Bo šlo samo še navzdol, v čisti propad in konec, ali je še kaj upanja oz. sploh možnosti za navzgor?
Sicer sem se že zdistancirala, ampak mi vseeno še jemlje energijo. Celo familijo vleče k tlom.
Po pravici povedano bi bilo zanj najboljše, če bi se na hitro končalo. Da bi bil rešen.
Ne želim si tega, ampak upanja ne vidim prav dosti.
Hm, meni se pa zdi, da bo šlo na bolje. Dobila sem en preblisk, da ni nujno, da je bolje ali najbolje tisto, kar pričakujemo mi. Zanj osebno bo bolje. Stvari procesira drugače.
Maja, hvala.
On procesira stvari drugače, ja. Ampak zelo negativno. Oz. sploh si ne predstalvjam, kako bi jih lahko procesiral pozitivno glede na stanje, v kakršnem je.
Mi itak nič ne pričakujemo. Želmo si samo, da bi se bolje počutil.
Ampak se ne. Česarkoli se loti, mu propade. Konstantno je zagrenjen, žalosten, nesrečen.
Telesno propada. Že zobje so mu začeli ven letet, ker telo izgublja "gradbeni" material.
Kost in koža. Ustrašiš se ga, ko ga vidiš.
Utrujen tako, da se ne spravi na noge. Trenutno se zaradi utrujenosti ne more vrnit s počitnic, ker se ne more usesti v avto. Za prvim vogalom bi zaspal.
Mišice propadajo, huda osteoporoza, sklepi bolijo, rok ne more premikat občasno, niti hodit, ker ima kolena popolnoma sesuta.
Se že pobere, pa mu spet kak zob ven zleti in pade v obup.
Izgublja delo, izgubil je službo, spet so ga od nekje zabrisali, ker enostavno ne zmore, čeprav se trudi.
Je na plečih staršev, ker nima dovolj za preživetje.
Jok, stok, depresija, bolehnost, obup.
Upam, da bo res šlo navzgor. Vsaj malo.
