Namenjeno članom, torej vam in nam. > Anonimno v javnost
Olajšaj se malo. Peti del
Škratinja Nagaya:
Ime mi je Pika in sem Kronični Čudak.
Smilijo se mi ribe (morske mačke), ki se lovijo za zabavo in čakajo, da se pregrejejo do smrti v 2 dcl plastičnih kozarcih.
Da imajo starši mir in otroci pol ure nore zabave.
Moje počitniško poslanstvo je bilo med drugim to, da sem se sprehajala po obali in reševala ugrabljene morske polže, ribe, rakovice, celo enega martinčka.
Že s tega vidika mi matr vola ni žal, da sem bila tam. >:D
Maja:
Ta vidik mi je zelo všeč in domač.
Ampak raje pa ne pomislim, koliko jih ne rešimo ... Saj je to naravno, ampak vseeno me kdaj stisne.
Pa naj še kdo reče ali pomisli, da imam kamen namesto srca.
Škratinja Nagaya:
Ja, tudi jaz raje ne pomislim, koliko jih ne rešimo.
Jaz vedno, ko nekega polža s ceste odnesem na varno, fantaziram, da mogoče je pa ravno TA tisti, ki je ključnega pomena za ohranitev vrste na zemlji. Človek nikoli ne ve. :laugh:
Super fotka.
Maja:
A se potem taka živalca, tako kot mi, če nas kaj doleti (no, nekatere baje doleti sreča), sprašuje, kako da se je potem kar od nekje našla neka čudna gmota, ki jo je nesla nazaj v vodo ... Ali pa palica, ki se je pojavila tik pred utopitvijo ...
Pred leti sta moj brat in njegova punca z morja v škatli od sladoleda prinesla rakce. Tako so se mi zasmilili ... :'(
Popoldne, ko je moj prišel iz službe, sva se usedla v avto in se zategnila do Ankarana, kjer svajih spustila nazaj tja, kamor sodijo. Pa sva imela še izlet.
Jaz pred izvozom Kranj-zahod: "Kaj pa tu noter tako po morju diši?"
Pogledava nazaj in je eden izmed rakov dvignil pokrov škatle in ušel ven. Splezal je iz tak čez zadnji sedež in je bil že skoraj na zadnji polici. :laugh: Na odstavni pas in lovit raka ... ;D
Škratinja Nagaya:
Carsko!
In tako sta poskrbela, da niso šli rakom žvižgat. :D
Polži... ena moja zelo stara ilustracija za otroške stenske nalepke. Iz časov, ko sem bila še dobre volje. :D
Navigation
[0] Message Index
[#] Next page
[*] Previous page
Go to full version