Olajšaj se malo. Sedmi del.

[sasa]

In zelo idealistično za ta svet, ki ga trenutno doživljamo

Se strinjam.

Pa vendar, če nekdo nekje nekaj prične, se počasi lahko kaj premakne. To se pa tudi strinjam.

[Tea]

Sanjalka, jaz ti povem pa drug primer.

Moj oče - ni ga doma veliko, ker ima s.p., odprl ga je, ko sem bila stara 3 leta. Ko sem še hodila v vrtec v njegov kraj, je bilo vse ok, sem ga videla, potem pa, ko sem pričela hodit v drug kraj v šolo, ker smo se preselili, sem očeta izjemno malo videla.

Nisem imela stika z njim, ker je zjutraj šel, zvečer, ko sem že spala, pa prišel nazaj. Sobote je imel delavne, edino nedelja je preostala. Ja, sem sicer res tisti tip človeka, ki rada hodi okoli, ravno tako kot moj oče, zato sem večkrat šla z njim naokoli.

Skratka, ni mi bilo ravno vseeno, da ga po cele dneve ni in da se srečujeva samo, ko ponoči lutam okoli ali pa ne spim, ker sva oba nočna človeka. Seveda je trpel tudi odnos mati-oče. In največkrat sem se znašla sredi prepira, ker sem ponoči hodila odklepat vrata stanovanja, ker ga je mati zaklenila ven, jaz pa sem ga spuščala notri. Zaradi tega je trpel še odnos mati-hči.

Zgodilo se je, da sem čedalje bolj zamerila moji materi, ker je v mojih očeh bila ona kriva, da ga ni doma. Torej, imela sem vse, nikoli mi ni ničesar manjkalo, pa vendar, ravno zaradi takega načina nikoli nisem imela ornk odnosa oče-hči ali mati-hči.

Šele pred par leti, ko mi je Tejka povedala, da glede na karto ima moj oče morda kakšno počez in da naj se s tem sprijaznim, se mi je vse skupaj sesulo in sem začela gledat na vse malo drugače. Ni več mati kriva. Ni več oče kriv. Oba sta naredila kar sta lahko, kar sta najbolje znala in to je več, kot bi lahko prosila. Še vedno sta tam, če ju potrebujem, še vedno mi priskočita na pomoč, je pa moj odnos veliko bolj miren z moje strani. Kar imata onadva, imata, to, kar daje oče meni ali mati meni - je vse, kar lahko in kar zmoreta. Na meni pa je, da prebolim in prerastem svoje vzorce.

Pa sem tudi poslušala s strani mati, kako je oče tak in tak, oče sicer ni nikoli direktno govoril skozi mati, pa vendar so bile besede včasih vmes, ko je bilo slišati prepir.

Pa da ne govorim, odnos moja sestra - mati - kot najboljši kolegici. In ne, ni prijetno, ampak tako pač je.

podpišem 

[sanjalka]

Si upam trdit da 80 % vseh ljudi lahko reče, da trpi zaradi svojega otroštva in odnosa do staršev

Življenje pač ni ameriška limonada.

Tvoja hči itak doživlja samo tisto kar ima zapisano v svoji karti. Še najbolje je, da se čimprej zave vzorca in njene življenjske poti in to preseže, da ne bo potem v odnosih kasirala teh stvari.

Po moje bolje, da delaš z njo na tej osnovi, kot da se zapletaš v vzorec kakšen je, kako se vzorci ponavljajo, kako trpi in kaj vse ni OK in kaj bi naj bilo OK ......... in kakšen naj bi kot oče moral biti.

Najprej je potrebno ozavestiti kaj NI ok, potem greš lahko šele naprej in PRAV je, da se zavedamo kaj JE prav in kaj NI prav, potem pa to srpejeti kot dejstvo in iti naprej...lahko pa zadevo poskušaš tudi urejati s komunikacijo v tem obstoječem odnosu, mislim, da je prav, da se vsaj potrudiš in poizkusiš nekaj spremeniti, potem pa greš lahko narpej,s aj veš,da si vse naredil in nisi bil slabič, ter nisi samo zbežal stran od problema, to je najlažje, skrivati se za tem,da tako pač je in ne bo nič drugače.
Ni res, vedno je lahko tudi drugače, stvari se tudi zgodovinsko spreminjajo,sa j tudi nismo več v kameni dobi, in nam ženskam ni treba biti več samo doma za štedilnikom, pa bi tudi ženske 50 let nazaj lahko rekle, tako pač je, to je treba sprejeti, NE, hvalabogu so se tudi takrata našle ženske, ki so upale javno in na glas povedati, da to NI ok, da tako ne bomo več živele in so dosegle,da smo me danes, kjer smo...
Včasih treba reagirati, da se kaj spremeni...

[Tea]

Sanjalka, tole mi liči na to, da želiš spreminjati na način, ki se tebi zdi prav  in Ok 

kar ne trdim, da se z njim ne strinjam

samo v vsakem odnosu je treba dopustiti, da imajo vsi prav - tudi oni drugi - šele nato, je lahko komunikacija dobra.
Nismo vsi isti, nismo vsi zreli, ne ukvarjamo se vsi sami s sabo in presegamo danosti, reakcij, svojih vzorcev, travm ipd....
Kako boš prisilila nekoga, da bo drugačen, tudi če bi bilo to prav

[Tea]

Jaz te v bistvu razumem, ker deluješ iz svoje Rakovske perspektive 

Ampak res nimaš več pravice, da se vtikaš v svoje odrasle otroke. To je pa že manipulacija, oprosti 

In psihološka manipulacija in zloraba je preveč ali pa premalo neke energije 

Pa ne se jezit. Saj v osnovi vem kako si prizadeta in te popolnoma razumem. Sem šla sama skozi podobno temo, ker od mojega sina oče se tudi ni zanimal zanj. In to od trenutka, ko je bil otrok rojen. Sonce kvadrat Pluton pač.
Danes pa živijo pod isto streho in sta odnos uredila. Ampak brez mene. Pa oba sta morala malo odrast, kar sta lažje storila, ko sta se soočila sama s sabo. 

[sasa]

Ravno sem hotela napisat.

Težava je v tem, da imamo tako različne poglede na vse, da je včasih kar težko rečt, kaj je ok in kaj ni ok. Kar je zame prav, ni nujno, da je tudi za drugega.

Sem v prvi vrsti tista, ki se borim za to, da se nekaj izboljša, popravi, še posebej, če so to ljudi iz bližine, otroci itd.

Pa vendar, "past" je predvsem tam, ker se vedno najde nekdo, ki bo to izkoriščal. Pa naj se sliši še tako kruto, Kaj bo recimo takrat, ko oče ne bo zmogel videti svojega otroka, ker ga nekaj mori? Ko bi praktično stiki lahko še bolj škodovali očetu? Mislim, saj je malo verjetno, ampak ajde, kaj če je kaj takega? Kaj se naredi v tistem primeru?

In kdo je potem tukaj sodnik in na mestu, da reče, kaj je prav in kaj ni prav?

[sanjalka]

Sanjalka, jaz ti povem pa drug primer.

Moj oče - ni ga doma veliko, ker ima s.p., odprl ga je, ko sem bila stara 3 leta. Ko sem še hodila v vrtec v njegov kraj, je bilo vse ok, sem ga videla, potem pa, ko sem pričela hodit v drug kraj v šolo, ker smo se preselili, sem očeta izjemno malo videla.

Nisem imela stika z njim, ker je zjutraj šel, zvečer, ko sem že spala, pa prišel nazaj. Sobote je imel delavne, edino nedelja je preostala. Ja, sem sicer res tisti tip človeka, ki rada hodi okoli, ravno tako kot moj oče, zato sem večkrat šla z njim naokoli.

Skratka, ni mi bilo ravno vseeno, da ga po cele dneve ni in da se srečujeva samo, ko ponoči lutam okoli ali pa ne spim, ker sva oba nočna človeka. Seveda je trpel tudi odnos mati-oče. In največkrat sem se znašla sredi prepira, ker sem ponoči hodila odklepat vrata stanovanja, ker ga je mati zaklenila ven, jaz pa sem ga spuščala notri. Zaradi tega je trpel še odnos mati-hči.

Zgodilo se je, da sem čedalje bolj zamerila moji materi, ker je v mojih očeh bila ona kriva, da ga ni doma. Torej, imela sem vse, nikoli mi ni ničesar manjkalo, pa vendar, ravno zaradi takega načina nikoli nisem imela ornk odnosa oče-hči ali mati-hči.

Šele pred par leti, ko mi je Tejka povedala, da glede na karto ima moj oče morda kakšno počez in da naj se s tem sprijaznim, se mi je vse skupaj sesulo in sem začela gledat na vse malo drugače. Ni več mati kriva. Ni več oče kriv. Oba sta naredila kar sta lahko, kar sta najbolje znala in to je več, kot bi lahko prosila. Še vedno sta tam, če ju potrebujem, še vedno mi priskočita na pomoč, je pa moj odnos veliko bolj miren z moje strani. Kar imata onadva, imata, to, kar daje oče meni ali mati meni - je vse, kar lahko in kar zmoreta. Na meni pa je, da prebolim in prerastem svoje vzorce.

Pa sem tudi poslušala s strani mati, kako je oče tak in tak, oče sicer ni nikoli direktno govoril skozi mati, pa vendar so bile besede včasih vmes, ko je bilo slišati prepir.

Pa da ne govorim, odnos moja sestra - mati - kot najboljši kolegici. In ne, ni prijetno, ampak tako pač je.

Ja, ok si se sprijaznila, tako je pač najlažje in tudi nisi ti dolžna spreminjati stvari, saj si bila še otrok. Dolžni so jih spreminajti odrasli, ne otroci.
Svet bo lepši, ko se bodo vsi odrasli tega zavedali....Vsako najmanjšo ubogo žival zaščitimo, pa nihče ne reče, da se vmešavamo, da ima pač ta žival takšno karmo, da mora trpeti, NE, vsi na glas govorimo kako jih je potrebno zaščititi,  JA jih je potrebno, ampak prav tako, če ne še bolj potrebno je zaščititi otroke.
In nehajmo se skrivati,d a se nekaj NE da. Vse se da, če se hoče.
Vsi danes samo še govorijo kako se NIČ NE da spremeniti, se ne da spremeniti naše vlade, se ne da spremeniti nič...
NI res, nehajmo s tem razmišljanjem,d a se NE da spremeniti... Če nekateri niso mogli nekaj spremeniti, naj prosim ne govorijo,da se potem nikjer ne da nič srpemeniti.
SE DA SPREMENITI, POTREBNA JE VOLJA IN POGUM IN JASNI CILJI KAJ HOČEMO SPREMENITI!!!

[Maja]

In zelo idealistično za ta svet, ki ga trenutno doživljamo

Se strinjam.

Pa vendar, če nekdo nekje nekaj prične, se počasi lahko kaj premakne. To se pa tudi strinjam.

Zametki vsake revolucije se vedno začnejo v mislih in z idejo nekega človeka. Seveda je za konkretne premike potreben čas, je pa prvi korak.

[sanjalka]

Hm še en primer, naj Pika trpi v zakonu, ker je takšna njena karma, naj njena hči trpi v tem zakonu, ker je takšna njena karma...???
To je bilo razmišljanje naših starih mam, punce me smo v letu 2014

[Nena]

Sanjalka, tole mi liči na to, da želiš spreminjati na način, ki se tebi zdi prav  in Ok 

kar ne trdim, da se z njim ne strinjam

samo v vsakem odnosu je treba dopustiti, da imajo vsi prav - tudi oni drugi - šele nato, je lahko komunikacija dobra.
Nismo vsi isti, nismo vsi zreli, ne ukvarjamo se vsi sami s sabo in presegamo danosti, reakcij, svojih vzorcev, travm ipd....
Kako boš prisilila nekoga, da bo drugačen, tudi če bi bilo to prav

Se strinjam s Teo. Tudi sama nisem imela ravno blestečega otroštva in odnsoa s starši. Ampak sem se sprijaznila s tem, da sem si to izkušnjo izbrala, ker jo lahko presežem. In sem tudi jo.

Vedno, ko tudi samo rečemo, da je nekaj PRAV, smo v sodbi...ker je na drugi stani nekja NAROBE...Po mojih izkušnjah pa tega ni, ampak SAMO JE... In samo naše stališče do tega je tisto, kar nam povzroča bolečino in trpljenje. In če ti je za nekoga hudo, samo dodajaš energiji tega moč, da je tega še več. Seveda vsega tega kar počne tvoj mož Sanjalka, ne odobravam. Ampak je pač igraleč v igri življenja, ki je stvar med njim in vajino hčerko.

Verjamem, da boš spregledala scenarij...dala odpoved ...in podpisala pogodbo za nov scenarij. In s tem dala zgled tudi svoji hčerki, da zmore tudi ona.

Objemček 

[Maja]

Sanjalka, jaz ti povem pa drug primer.

Moj oče - ni ga doma veliko, ker ima s.p., odprl ga je, ko sem bila stara 3 leta. Ko sem še hodila v vrtec v njegov kraj, je bilo vse ok, sem ga videla, potem pa, ko sem pričela hodit v drug kraj v šolo, ker smo se preselili, sem očeta izjemno malo videla.

Nisem imela stika z njim, ker je zjutraj šel, zvečer, ko sem že spala, pa prišel nazaj. Sobote je imel delavne, edino nedelja je preostala. Ja, sem sicer res tisti tip človeka, ki rada hodi okoli, ravno tako kot moj oče, zato sem večkrat šla z njim naokoli.

Skratka, ni mi bilo ravno vseeno, da ga po cele dneve ni in da se srečujeva samo, ko ponoči lutam okoli ali pa ne spim, ker sva oba nočna človeka. Seveda je trpel tudi odnos mati-oče. In največkrat sem se znašla sredi prepira, ker sem ponoči hodila odklepat vrata stanovanja, ker ga je mati zaklenila ven, jaz pa sem ga spuščala notri. Zaradi tega je trpel še odnos mati-hči.

Zgodilo se je, da sem čedalje bolj zamerila moji materi, ker je v mojih očeh bila ona kriva, da ga ni doma. Torej, imela sem vse, nikoli mi ni ničesar manjkalo, pa vendar, ravno zaradi takega načina nikoli nisem imela ornk odnosa oče-hči ali mati-hči.

Šele pred par leti, ko mi je Tejka povedala, da glede na karto ima moj oče morda kakšno počez in da naj se s tem sprijaznim, se mi je vse skupaj sesulo in sem začela gledat na vse malo drugače. Ni več mati kriva. Ni več oče kriv. Oba sta naredila kar sta lahko, kar sta najbolje znala in to je več, kot bi lahko prosila. Še vedno sta tam, če ju potrebujem, še vedno mi priskočita na pomoč, je pa moj odnos veliko bolj miren z moje strani. Kar imata onadva, imata, to, kar daje oče meni ali mati meni - je vse, kar lahko in kar zmoreta. Na meni pa je, da prebolim in prerastem svoje vzorce.

Pa sem tudi poslušala s strani mati, kako je oče tak in tak, oče sicer ni nikoli direktno govoril skozi mati, pa vendar so bile besede včasih vmes, ko je bilo slišati prepir.

Pa da ne govorim, odnos moja sestra - mati - kot najboljši kolegici. In ne, ni prijetno, ampak tako pač je.

Ja, ok si se sprijaznila, tako je pač najlažje in tudi nisi ti dolžna spreminjati stvari, saj si bila še otrok. Dolžni so jih spreminajti odrasli, ne otroci.
Svet bo lepši, ko se bodo vsi odrasli tega zavedali....Vsako najmanjšo ubogo žival zaščitimo, pa nihče ne reče, da se vmešavamo, da ima pač ta žival takšno karmo, da mora trpeti, NE, vsi na glas govorimo kako jih je potrebno zaščititi,  JA jih je potrebno, ampak prav tako, če ne še bolj potrebno je zaščititi otroke.
In nehajmo se skrivati,d a se nekaj NE da. Vse se da, če se hoče.
Vsi danes samo še govorijo kako se NIČ NE da spremeniti, se ne da spremeniti naše vlade, se ne da spremeniti nič...
NI res, nehajmo s tem razmišljanjem,d a se NE da spremeniti... Če nekateri niso mogli nekaj spremeniti, naj prosim ne govorijo,da se potem nikjer ne da nič srpemeniti.
SE DA SPREMENITI, POTREBNA JE VOLJA IN POGUM IN JASNI CILJI KAJ HOČEMO SPREMENITI!!!

Sploh miselnost med Slovencii je taka. Da se nič ne da, da ne moremo ... Potem, če že kdo kaj hoče spremenit, pa drugi zahinavijo in revolucionarja potlačijo ... Smo ravno pred kratkim imeli debato o tem v službi, s šefico, ki je prava cosmopolitanka, videla je ves svet, spoznala vse kulture ... In da je pri nas vse to najbolj izrazito. Vsi samo trpimo in čakamo in imamo občutek nemoči. Ne bom rekla, da je to samo pri nas, je tudi drugje. Mogoče sem malo zašla s teme, ampak sem se spomnila primera.
Eden ne bo naredil nič, če ga bodo drugi potlačili. Skupaj moramo stopit in naredit korake v pravo smer.

[sanjalka]

Sanjalka, tole mi liči na to, da želiš spreminjati na način, ki se tebi zdi prav  in Ok 

kar ne trdim, da se z njim ne strinjam

samo v vsakem odnosu je treba dopustiti, da imajo vsi prav - tudi oni drugi - šele nato, je lahko komunikacija dobra.
Nismo vsi isti, nismo vsi zreli, ne ukvarjamo se vsi sami s sabo in presegamo danosti, reakcij, svojih vzorcev, travm ipd....
Kako boš prisilila nekoga, da bo drugačen, tudi če bi bilo to prav

Se strinjam s Teo. Tudi sama nisem imela ravno blestečega otroštva in odnsoa s starši. Ampak sem se sprijaznila s tem, da sem si to izkušnjo izbrala, ker jo lahko presežem. In sem tudi jo.

Vedno, ko tudi samo rečemo, da je nekaj PRAV, smo v sodbi...ker je na drugi stani nekja NAROBE...Po mojih izkušnjah pa tega ni, ampak SAMO JE... In samo naše stališče do tega je tisto, kar nam povzroča bolečino in trpljenje. In če ti je za nekoga hudo, samo dodajaš energiji tega moč, da je tega še več. Seveda vsega tega kar počne tvoj mož Sanjalka, ne odobravam. Ampak je pač igraleč v igri življenja, ki je stvar med njim in vajino hčerko.

Verjamem, da boš spregledala scenarij...dala odpoved ...in podpisala pogodbo za nov scenarij. In s tem dala zgled tudi svoji hčerki, da zmore tudi ona.

Objemček 

Kot sem že napisala, samo opazovanje obstoječih problemov svet ne bi popeljal naprej....
Za spremembe je potrebno delovanje in ne samo opazovanje. Je pa to seveda "duhovno" razmišljanje, tako pač je, ne moreš nič spremeniti, ne deluj, ne razmišljaj kaj JE prav in kja NI prav, saj je vse prav....
Menid uhovnost pomeni aktivno delovanje v življenju in ne samo opazovanje, meditiranje,ampak tudi akcija, kadar je to potrebno...

[Maja]

Hm še en primer, naj Pika trpi v zakonu, ker je takšna njena karma, naj njena hči trpi v tem zakonu, ker je takšna njena karma...???
To je bilo razmišljanje naših starih mam, punce me smo v letu 2014

!00% agree.

Vsak je sam svoje (ne)sreče kovač.

[sasa]

Hm še en primer, naj Pika trpi v zakonu, ker je takšna njena karma, naj njena hči trpi v tem zakonu, ker je takšna njena karma...???
To je bilo razmišljanje naših starih mam, punce me smo v letu 2014

Ne, saj vidiš, da spodbujamo Piko na vsakem koraku, da ji govorimo, kaj je (po našem mnenju) prav in kaj bi se spodobilo.

Nismo dvignili rok, pa vendar, ona in smao ona ima tisto čarobno palčko v rokah, da nekaj spremeni, me namesto nje tega ne moremo. Ji stojimo ob strani, svetujemo, ona pa je tista, ki mora narediti končni korak.

[Maja]

Ja, in korak lahko naredi. Vsak, ne samo Pika, ki smo jo zdaj vmešali noter. Usoda ni nekaj, kar nas pahne v brezkompromisno sprejemanje vsega, kar se nam zgrne nad glavo.