Kako je težko, če ne moreš biti na nikogar jezen ali koga sovražit, mu zamerit itd. 
Ampak ne bi menjala.
Toliko lepega, kot vidiš skozi take oči, bi bilo škoda zamujat.
Zamerljivci, jeznoriteži, sovražniki vidijo samo grdo.
Poznam te občutke, sem tudi sama takšna. Zeloooo redkokdaj jezna in še to samo trenutek.
Enostavno ne morem biti jezna, kvečjemu sem žalostna, ko vidim, da se godi kakšna krivica...
Vedno vidim v ljudeh dobro oz. vidim, da enostavno drugače ne zmorejo, ne znajo, se ne zavedajo, ne vidijo in delujejo tako kot takrat edinole zmorejo oz. znajo.
V kolikor vedo, da delajo narobe (se pravi imajo zavedanje) pa ne zmorejo spremeniti tega, mi je hudo, ker vem, da v sebi trpijo.
V kolikor nimajo niti zavedanja, da delajo narobe, pa sploh ne morem biti jezna.
Je pa res, da je težko soditi kaj je prav in kaj narobe? Za vsakega kaj drugega, razen splošne etike, ki naj bi bila v vseh ljudeh notranja in kot taka enaka.
V kolikor me kaj zaboli, prizadene, odžalujem in se potem vprašam zakaj me to še vedno boli, prizadene, kaj imam sama s tem opraviti...
