Ja, taki in drugačni miti krožijo o tem.
Včasih so mislili, da je tako ...
Danes je tetoviranje tako razširjeno, da ne velja več.
Kot je bilo v 50-ih letih nezaslišano, ko je moja mami v šolo prišla s kratkimi hlačami in ne v krilu pa so jo poslali domov ... Danes je to smešno slišat.
Isto je s tetoviranjem. Ni nagnjenje določenega tipa ljudi, ampak umetnost.
Imam ga zase, ne kažem ga naokrog ... Je umetnost.
Sploh se pa ne najdem v nobenem opisu. Odgovorna, organizirana in stabilna sem že od nekdaj. Že od otroštva. Vedno sem poskrbela zase, bila resna ... Bolj zrela. Tudi danes, če gledam frfljaste sovrstnice ...
Zadnjič sem kolegu, ki me je poskušal razvrstit in okarakterizirat, rekla, da se ne izplača. Ker se me ne da etiketirat na podlagi ničesar. Ker hkrati ne spadam nikamor in povsod.
Ja, obračun preteklosti. Tega se veselim, mogoče bo res kasneje, ampak ga komaj čakam. Ker vem, da sem dala od sebe vedno maximum. Doma, v šoli, pri študiju, v odnosih, v aktivnostih. Ker sem srčna, vestna in poštena. Zato komaj čakam obračun. Ker vem, da bo kronal moje delo.
Saturn zahteva skromnost, potrpežljivost,vztrajnost. Nekako bi ti rekla, da bodi vesela za vse kar si doživela in se naučila iz svojih preteklih izkušenj. V kolikor pričakuješ pri Saturnu veliko, dobiš navadno malo. Saj on te uči, je učitelj. V kolikor mu boš pokazala skromnost, hvaležnost za vse pretekle izkušnje, boš nagrajena. Mislim, da si prav na dan, ko ti je Saturn prišel na N Plutona, pisala o sebi, kako ti je bilo težko, vsaj jaz sem čutila to kot izpoved neke teže v tebi, kar je absolutno dober izraz za ta aspekt. Veliko sedaj tudi razmišljaš o spremembi statusa v družbi in čakaš kaj se bo zgodilo-deluj, aktiviraj se in ne čakaj kaj se bo zgodilo. Saj vem, lažje je reči, kot to storiti, včasih pa vsaj meni pomaga kakšna brca v rit. Mislim, da si krasna oseba, znotraj sebe uporniška, mehka, ranjena, z ogromno obrambe pred zunanjim svetom, tudi tetovaže sama dojemam kot neke vrste obrambo pred zunanjim svetom.. Tako te jaz čutim. Mogoče bi tole že pasalo v rubriko ogledalo 
Kot prvo hvala za ta review ...
Moja pričakovanja ... Kot ste verjetno že vsi opazili, često izražam dvom v vpliv tranzitov. Ker se mi zdi, da jih ne čutim tako, kot opisujejo drugi ... Čeprav bolj logična razlaga se mi zdi, da imajo na vse enak vpliv, le interpretiramo različno intenzivno. Nekateri pišejo, kako jih meče, kako trpijo, kako se jim oči odpirajo, kako hudo se transformirajo, kako gredo do dna in potem čisto na vrh ... Pa to mi je prišlo na pot, pa tako osebo sem srečal zdaj, ki me uči ... In še in še. Ne leti to na nikogar (!!!), ampak če gledam karkoli, ne samo astrologijo - tudi pred časom zelo popularen Theta Healing npr. ali pa komunikacijo z angeli - sama sem se tudi poskušala ukvarjat s tem, pa sem kmalu videla, da je vse samo produkt uma, domišljija, ne pa realne, oprijemljve stvari (po domače, človek nima nadnaravnih sposobnosti, ne zna čarat, ne more spreminjat okolice, lahko spreminja samo svoje dojemanje in si okolico interpretira na sebi bolj prijazen način), ampak posamezniki, ki so bili tudi v tem, so večinoma vse dojemali tako dramatično kot sem opisala že prej ...
Zase bi rekla, da sem bolj "rezerviran" človek. ASC v
. To me res dobro opiše.
Moj življenjski moto na področju komunikacije z okolico je "Tiha voda bregove dere." Notranja moč, ki se ne kaže navzven, ampak je vseeno (zna biti, da še bolj) močna in vsekako bolj vztrajna kot tista, ki se izraža z nekim pompom, oznanjanjem itd. Npr., jaz pri sebi naredim sklep in se ga držim in počakam, da se rezultati pokažejo sami od sebe, ko je čas zanje ... Človek, ki deluje kontra, bo na veliko oznanjal, kaj je sklenil, kaj bo naredil, kako bo od zdaj naprej deloval, kaj bo spremenil, komu/čemu bo postavil meje - tak kmalu odpove. Pes, ki laja, ne grize.
Malo sem zašla, na začetku sem namreč govorila o pričakovanjih ... Po eni strani sem pričakovala kakšno spremembo, ker se je tole "tranzitje" vedno tako opevalo (tista dramatičnost, ki sem jo omenila prej), bolj zaradi firbca. Moje osebno menenje je pa še veno, da ne bo neke hude sprememebe. Ne bo tistega "BUM!, zdaj je pa vse drugače", ampak ko bo tole mimo in bom pogledala nazaj, bom rekla, ja, saj se je dogajalo mogoče kaj v te smeri, ampak življenje je celo en sam razvojni proces, in spet bom rekla, da ni bilo nekega pretiranega efekta. Mogoče je pa to samo moje dojemanje, moj način čustvovanja, doživljanja - stvarnost in realnost. Nikoli ne pričakujem čudežev, ali da mi bo kaj podarjeno. Še zdaleč ne bi zahtevala nekaj superiornega, nekaj extra, luxuznega, extravagantnega, dramatičnega. To ni moj stil. Veliko bolj cenim majhne stvari, majhne, sprotne užitke, ki polnijo naša življenja in srca. Zavedam se, kako malo človek potrebuje, da je zadovoljen in vse, kar potrebuje, že ima v sebi, samo znat mora prisluhnit. Najvčeje bogastvo je v majhnih stvareh.
Pričakovanja, kaj bo, so več ali manj produkt moje radovednosti, želje po raziskovanju, iskanju Resnice. Opazujem, kaj deluje in kaj ne. Kako iste stvari interpretirajo in doživljajo različni ljudje, različni karakterji.
Za rezultate vem, da se bom vedno morala potrudit samo sama. Tako sem navajena, to je moj način soočanja z življenjem in s tem tudi vedno uspem.
Teža, o kateri sem pisala ... Tisti trenutek nisem bila nič kaj bolj/manj dobre/slabe volje. Moje razpoloženje je večinoma konstantno. Isto moje čustvovanje. Le načela so vedno ista in vedno v mojem ozadju - "backgroundu". So moja podlaga, pravila, vrednoste, po katerih živim. V življenju me najbolj motijo dvojna merila in neenakost! To je moja filozofija, moj Jaz (oz. del tega) - potem včasih to izrazim - ampak to ne pomeni, da sem tisti trenutek v k***u, samo izrazila sem. Zna pa biti moje izražanje precej direktno, udarno (tisti, ki me ne poznajo in vidijo v dušo, to vidijo kot napadalnost), ampak še vedno sem pa v tistem trenutku razpoložena isto kot vedno. Nimam nihanj. Oz. če že zaniham, je rahlo in mimo nekje v 30 minutah.
Sem
uporniška - moje misli so revolucionarne, visoke, ampak VEDNO dobronamerne (v dobro sebe, drugih, v dobro Vsega), le izražene so včasih kot neka lekcija. Provociram oz "provociram" vedno z namenom razširitve obzorja. O sebi menim, da sem dobra oseba, zanimiva osebnost, imam razvito življenjsko modrost. Dobro se počutim v svoji koži. Sem zelo stabilna, ravno prav samozavestna in notranje izpolnjena. Skoraj bi lahko rekla, da sem dosegla tisto ravnovesje, po katerem sem hrepenela. To mi daje tudi moč, da se spopadam z vsakdanjimi težavami. Težave so in vedno bodo, v življenju slehernega posameznika - enkrat te malo izda zdravje, drugič te razočara kakšna oseba, pridejo težave v službi, potem so skrbi glede otrok, financ ... Vsak izkusi pretežno vse. Ampak pomembno je tisto ozadje - background - tvoj vzorec življenja, po katerem se prebijaš skozi te težave. In z njim sem zadovoljna.
Mehka sem tudi - to opazi redko kdo. Delujem močna, skoraj skala. Saj sem močna, ampak sem tudi izredno nežna. Ne preobčutljiva, jokava itd., ampak v smislu, da imam sočutje, sem empatična, pravična.
Ranjena bi rekla da nisem. Sem imela težke izkušnje, morala sem se sama znajti, morala sem biti vestna, se potrudit, biti skromna, organizirana, preudarna, odgovorna, ampak to mi ni bilo težko. To je bila čudovita vzgoja s strani mojih staršev. Dala sta mi tisto, kar mi bo koristilo celo življenje. In zaradi tega "discipliniranja" se ne počutim, da sem bila kadarkoli kaj omejevana, za kaj prikrajšana, determinirana. Ravno nasprotno - in vedno znova vem, da sem zaradi take vzgoje v predosti!
Obramba pred zunanjim svetom ... Ehm ... Če je pbramba pred zunanjim svetom to, da si želim biti individuum. To, kar v resnici sem. To, da živim svojo Bit, svoj Jaz, svojo Dušo, brez, da bi se podrejala nekim pravilom pokvarjene sodobne družbe in živela potrošniško, plehko, povprečno, dolgočasno, nesreno življenje - potem rečem, da se skrivam pred zunanjim svetom.
Ampak fraza "skrivati se pred zuannjim svetom" se najbrž povečini interpretira drugače. No, tega ni.
Svoj pravi Jaz želim ohranit lep, pristen, neomadeževan in želim ga deliti s čudovitimi Dušami mojih najbližnjih. V vsej iskrenosti, srčnosti, z ljubeznijo, brez mask.
Tetovaža, joj, joj ... Malo mogoče res sili iz povprečja, odstopa od povprečnega človeka, buri duhove ... Ampak nima veze z mojo notranjostjo. Kot sem že rekla, to je umetnost. Meni je všeč. Jaz imam to, nekdo ima pobarvane lase (kar se, roko na srce, bolj vidi na prvi pogled kot moj tattoo, torej bi tudi lahko obravnavali kot neko deviacijo ...).
Ima pa moja tetovaža pomen, globoko zgodbo, filozofijo. Sliko sem sestavila sama, nisem si šla delat kar nekaj, samo, da bo in da bom s tem nekaj sporočala svetu. Že dejstvo, da imam to zase in ne kažem naokrog (ker je to moja zadeva in ker se mi ne da razlagat zgodbe, ki se skriva za sliko, ki je mogoče itak ne bi potem dojeli ...) govori zase. To je moje, ni taradi kakšnega "ven se metanja", izražanja upornosti, protesta, izkrivljenosti in "nevemčesa".
Koliko jih vpraša, zakaj sem ga dala na hrbet, kjer se ne vidi. Ravno zato. Ker je privat. Bolj so komunikaciji z okolico in izkazovanju nečesa namenjeni tisti mini metulčjki, zvezdice, tačke, srčki in druge stvari na mestih, ki se vidijo, ker se tattoo kao mora videti. Ampak tistih majhnih "packic", raztresenih vsepovsod ne bo nihče tako obravnaval. Tisto je odobravano in lepo po mnenju večine, ostalo je devianca. Ja moj je velik. Ker je na hrbtu, ki je velik in ker imam rada stvari konkretno narejene. Polovičarstvo mi ni všeč.
Skratka ... Sem pestra oseba. V meni je vse. Je dan in noč. Jin in Jang. Je :So in
. Je + in -. Je poletje in je zima. ...
Vse to me drži v ravnovesju. To je bil moj cilj - doseči ravnovesje. Naslednji cilj je ohraniti to ravnovesje.
In ker sem polna vsega, se me ne da in še sama se ne znam točno razvrstit. Ker sem jaz JAZ. Neomadeževana Duša, o kateri sem tudi pisala prej. Tistega, ki ohranja svojo individualnost, se itak ne da razvrstit v neko skupino. Ker take skupine ni. V skupinah so smao tisti, ki niso razvili svoje individualnosti in želijo nase navleči lastnosti pripadnikov skupine, katerim bi radi bili podobni. Na svetu je milijone fenomenov, pojavov. Človeku je na voljo veliko stvari, aktivnosti, filozofij. Jaz sem pobrala nekaj od tu, nekaj od tam, kar mi je bilo všeč - oz. če se poskušam izrazit bolj natančno - nisem pobrala, samo držim se tistega, kar je del mojega Jaza. In moj Jaz je JAZ. Če se vrnem k tetoviranju - nočem spadat v skupino "uporniki", "mafija", "jakuze" ali kamorkoli.
Druga zadeva, ki se jo povezuje z mano - dvigovanje uteži - samo našla sem aktivnost, ki mi "sede" na mojo psiho in fiziko.
Samo Jaz sem. Maja. In samo to me definira.
