Res je, vama Saša in Lisa je dalo malo vetra in vpogleda v svoj Kiron, pa astrološke hiše, hkrati pa spodbuda, da sta mogoče odkrili še kakšen utrinek več v spoznavanju svojih lastnosti.
Jz nas pa izzovem, da v par stavkih povemo, kaj vidimo, ko se zazremo v ogledalo z vprašanjem:
kdo sem? Večina dni, ko se postavim v ogledalo, ne razmišljam o sebi
. Na hitro ošinem obraz, če je že cajt, da uredim obrvi, pa če so kakšne spremembe na koži, na hitro se ocenim, če zgledam solidno za odhod med ljudi, če je treba samo kremico namazat, ali pa namazat in še malo potapljat z rokami, da poskušam pregnati z obraza utrujenost, občasno jutranje zatečen obraz, ki rabi malo drenaže
.
So tudi dnevi, ko sem na dnu in takrat ne pomaga nobeno prepričevanje: misli pozitivno
. Odvisno, če se je zgodilo kaj res težavnega. In ko imam vsega dovolj ter si dovolim za krajši čas smilit sama sebi, se včasih postavim pred ogledalo in si rečem: pa kaj sploh delaš tu, pa kaj sploh pomeni življenje. Pa kaj potem, če nas zmanjka, saj potem se itak nič ne zavedamo in je ljubi mir..
. Ampaaaak, to je na srečo res redko. Sem tudi zelo intuitivna in senzibilna. Včasih je v meni nemir, kot da moram kaj storiti... Tisti občutek me še najbolj moti, ker ga ne znam opredelit. Dostikrat gre tudi za moje najbližje, ki bi jim želela pomagat, pa niti nimam možnosti, niti ni dobro, ker je to njihova izkušnja in pot. Ali ker sem nekaj obljubila, to pa res poskusim izpolnit, potem pa v sebi meljem, kako bom uskladila z drugimi obveznostmi, kje bom našla sredstva, da to naredim, kako se bom organizirala... So dnevi, ko rečem sama sebi, danes se mi nič ne ljubi. In so dnevi, ko se pogledam v ogledalo in čutim, da sem vesela, da prekipevam od energije in da bom obrnila še toliko vsega. Rada se šalim, imam rada domiselne iskrive šale in drobne nagajivosti. Še najraje pa sem v naravi, kjer vseh teh vprašanj ni, narava samo JE. Takrat tudi jaz samo SEM in se prepuščam temu občutku.
