Recimo knjiga o bhakti jogi, nekaj delčkov, kjer govori o ljubezni v praksi:
Ponazoritev ljubezni
Ljubezen lahko ponazorimo s trikotnikom. Prvi od teh kotov je ljubezen nič ne vprašuje. Ne berači … Beračeva ljubezen sploh ni ljubezen. Prvi pokazatelj ljubezni je to, da ljubezen nič ne vprašuje, medtem pa vse daje. To je resnično duhovno čaščenje, čaščenje skozi ljubezen.
Nekdaj je živel stari indijski cesar, ki je na svojem lovu po gozdu srečal veličastnega modreca. Ta modrec ga je tako očaral, da ga je povabil, naj se kasneje oglasi pri njemu v prestolnici, da ga bo obdaroval. Sprva je modrec povabilo zavrnil. A ker je cesar še naprej vztrajal, je modrec končno privolil. Ko je slednji prispel do palače, so ga popeljali h cesarju, ki mu je, ko ga je zagledal, dejal: "Malce se usedi in počakaj, da končam svojo molitev." In cesar je molil: "Gospod, daj mi več premoženja, več posesti in zdravja ter več otrok." Ko je to zaslišal, je modrec vstal in odšel iz prostora. Cesar pa je na glas rekel: "Nisi še prejel mojih daril!" In modrec je odgovoril: "Jaz ne prosim pri beračih. Ves ta čas si molil za več posesti, več denarja, za to in ono. A mi sploh lahko kaj daš? Najprej poskrbi za svoje lastne potrebe!"
Ljubezen nikoli ne prosi; ona vedno daje … Ko gre mladenič k svoji dragi na obisk, ni med njima nobenega poslovnega odnosa; njun odnos je poln ljubezni in ljubezen ni berač. Na takšen način lahko razumemo tudi, da začetek resničnega duhovnega čaščenja ni nobeno beračenje. Ko smo s tem: "Bog, daj mi to, daj mi ono," zaključili, se lahko začné religija.
Drugi vogal trikotnika ljubezni pové, da ljubezen ne pozna nobenega strahú. Lahko me razrežete na koščke, a jaz vas bom še vedno imel rad. Recimo, da katera izmed vas, mater, bolj slabotnih mater, zagleda tigra, kako je sredi ulice napadel vašega otroka. Vi, kaj boste naredili: zoperstavili se boste tigru. Enkrat prej, ko ste se na tej isti ulici znašli pred psom, ste raje pobegnili stran. A ko gre za vašega otroka, boste zgrabili tigra za gobec in vašega otroka odvlekli stran. Ljubezen ne pozna strahú. Premaga vso zlň. Strah pred Bogom pomeni začetek religije, medtem ko je ljubezen do Bogá njen zaključek. In prav vsi strahovi morajo izginiti.
In tretji vogal trikotnika ljubezni spregovori o tem, da je ljubezen cilj. Nikoli ne more biti sredstvo za nekaj. Človek, ki pravi: "Rad te imam zaradi té in óne stvarí", vas sploh ne mara. Ljubezen nikoli ni sredstvo; temveč mora vedno biti samo cilj. In kaj je cilj in namen ljubezni? Imeti rad Bogá, to je vse. Zakaj bi nekdo imel rad Bogá? Vprašati se "zakaj" je nesmiselno, ker ne gré za sredstvo. Ko ima nekdo lahko rad, je to zanj odrešitev, je to popolno, so to nebesa. Ali obstoji še kaj več kot tó? Kaj drugega bi sploh lahko bil cilj? Ali imate lahko kaj več kot ljubezen?
Ne govorim o tem, kar vsakomur izmed nas pomeni ljubezen. Majhna sladkobna ljubezen je sicer lahko zelo ljubka. Moški se zaljubi v žensko in ona bi zanj umrla. Obstoji kar nekaj možnosti, da bo John po petih minutah Jane obrcal in ona njega. To je materializem in sploh ne ljubezen. Če lahko John zares ljubi Jane, bo takšen trenutek popoln. Njegovo resnično bistvo je potem ljubezen; kot takšno je znotraj sebe popolno. John bo pridobil vse moči joge že samo s tem, da bo ljubil Jane, čeravno prav nič ne ve o duhovnosti, psihologiji ali teologiji. Verjamem, da če lahko moški in ženska resnično ljubita, lahko tako pridobita vse moči, ki jih pridobijo jogiji iz ljubezni do Bogá.
Če imate lahko resnično radi svojo ženo, imate vso religijo svetá. Potem imate v sebi vso skrivnost religije in joge. Toda ali imate lahko zares radi? To je pravo vprašanje. Sicer lahko porečete: "Rad te imam … O, Mary, umrl bi zate!" A če boste videli, kako se Mary poljublja z drugim, ji boste hoteli prerezati vrat. In če bo Mary opazila, da se John pogovarja z drugim dekletom, tisto noč ne bo mogla zatisniti oči ter bo potem Johnu zelo zagrenila življenje. A to ni ljubezen, temveč gre za trgovino in prodajo med spoloma.
To so tri skupne točke, trije koti, ki sestavljajo trikotnik ljubezni. Brez ljubezni od filozofije ostanejo le suhe kosti, psihologija postane zgolj neke vrste teorija in delo le muka. A če je prisotna ljubezen, potem filozofija postane poezija, psihologija místika in delo najlepši del ustvarjanja.
(Povzeto po slovenskem prevodu knjige Bhakti joga – joga ljubezni in predanosti (Svami Vivekananda)).
