Intuitivna sporočila III. del

[Missy]

Jes bi si tut zazelela enega <3

[Škratinja Nagaya]

Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa......
......az bi tudi. 

[bilka]

Verizna reakcija...tudi jaz prosim😁

[Tejka]

 

[nensi]

In zadnji bodo prvi 
Boš na vrsto prišla, čeprav si že malo nestrpna, se ti zdi da se nič ne zgodi, da gre prepočasi.
Čeprav gre vse zelo zelo hitro, sploh ko gre kaj narobe a ne?
A lahko izstopiš iz vrtiljaka?
Kako si pa sploh gor prišla?
Pa zakaj vztrajaš tam? A ga rabiš?
Kaj bi rabila da bi svoj tempo v svojem življenju živela?
 

[nensi]

Verizna reakcija...tudi jaz prosim😁

Bilka tudi ko si prehlajena si lahko urejena.
Tudi ko gre vse narobe, a ne gre v bistvu ravno takrat vse prav?
Kaj pa je prav? Pa za koga? Kdo pa določi "prav".
Prav kdaj?
V trenutku, za en dan, za zmeraj?
Da bi bilo za zmeraj vse urejeno in vse prav.
Ah nooo, kako bi pa bilo to potem?
Vse fiksno, vse statično, en sam dolgčas.
Vse bi bilo že prav, nič se ne bi več zgodilo.
A to hočeš, ko želiš da bi bilo končno prav in mir?
  ???

[nensi]

Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa......
......az bi tudi. 

Pika slika, slika Pika.
Omika? Kadar je omika le prevelika, se nič več ne premika.
Kot se šika. Ali pa ne šika.
Pika slika, Pika sika.
Slikajo vsi, sikajo vsi.
Kaj od koga ni? Kaj od koga je? Kaj sploh kdo hoče?
A važno je to? A je pol bolj jasno nebo? Ne-bo.
Kaj si pa jaz želim, po čem pa jaz hrepenim?
Pa to res naredim. Ali le navidezno čopič vihtim?
Dokler se ne utrudim pol pa znorim. Jim vse povem, pa se umaknem.
Se kujam, se mujam, pa znova in spet.
Saj je kar lep ta svet.
Vmes med dvema cikloma besnenja.
Cvetijo rože in rastejo hrepenenja.

[nensi]

Jes bi si tut zazelela enega <3

Bi želela enega, bi želele dva.
Bi želela da se končno že konča.
Da končno zvem in vem, kje sem, kam naj grem.
Kdo pa to predpiše, kdo pa to pove, kdo pa to ve?
Ve to kdo za mene, ve to kdo namesto mene?
A je lažje, če pot predpisano dobim, kot da jo sama ustvarim?
Kje je pa razlika?
Kje je črna pika?
Ko pot predpisano prehodim, se utrudim? Kaj je na koncu? Kaj ko pogledam nazaj?
Ko po poti svoji grem, se nazaj ozrem, kaj je pa tu?
Kako je bilo?
Kaj je naredlo razliko?
Belo ali črno piko na koncu stavka, sestavka, odstavka, življenja.
Neskončna hrepenenja.
Sanje so zato da jih uresničujemo.
Če le hrepenimo prej ali slej skopnimo.
Kot lanski sneg. Je sploh bil. Ne spomnim se.
A bom jaz tudi tako, kot lanski sneg, a se me spomnim bo kdo?
Kaj si želim, po čem hrepenim?
Kaj od svojih sanj živim?

[nensi]

Nensi, če boš na volji in pri času in če se vse poklopi .....imaš, imajo kakšno sporočilo zame?
Prosim, hvala  :-

Tea lepa, Tea zala zakaj si se v svojo žalost zakopala, kot da je edina ki jo še imaš?
Kdaj se spet v sonce podaš?
Žalost je lepa. Žalost je tudi slepa. Služi. Da se zaveš, da se naprej ozreš. Ni treba da se v njej utopiš in sebe izgubiš.
Je včasih težko, pa saj tko je že blo. Ni to nič novega zate.
Novo je, da ni treba da si žalostna. Si vse naredila in še več. Če ne gre drugače vrži vse spomine preč.
Te ne hranijo, te dušijo, ti živeti ne pustijo.
A rabiš spomine? Kot opomine? Kaj boš z njimi, kaj oni s teboj?
A kdaj bo konec moj? Ko boš do konca živela, ko boš ti tako hotela.
Ti to zmoreš, ti to veš, kaj izbereš preden greš?
Samo še malo pa da mine, še malo se zakopljem v spomine.
Ali pa k vragu vse kar je bilo, bilo je lepo.
Zdaj pa grem in se zase zavzamem. Vase uzrem, na svojega konja povzpnem.
Samo zase. Samo vase.
N za otroke, ne za vnuke, ne za gospe, ki nosijo klobuke.
Zdaj je moj čas, zdaj bom dala svoj notranji radio na glas.
Poslušala svoj glas. Svoj notranji jaz.
Ali pa spet ne. Nihče mi nič noče, nihče mi nič ne more.
Ne bolezen ne tablete nore.
Ko se zase odločim še zadnjo oviro preskočim.
Na poti do sonca. Na poti do konca.
Vse prej je bilo. Se s tem pomirim, to spustim.
Začnem novo, samo svoje. Samosvoje. Po moje.
Vse ostalo me ne briga, je zame le konjska figa.
Jaz in jaz in še enkrat jaz. To bo moj moto in bom srečna prav vsako soboto ko se čez teden nazaj ozrem.
V nedeljo pa spet krila za naprej razprem.
 

[bilka]

Verizna reakcija...tudi jaz prosim😁

Bilka tudi ko si prehlajena si lahko urejena.
Tudi ko gre vse narobe, a ne gre v bistvu ravno takrat vse prav?
Kaj pa je prav? Pa za koga? Kdo pa določi "prav".
Prav kdaj?
V trenutku, za en dan, za zmeraj?
Da bi bilo za zmeraj vse urejeno in vse prav.
Ah nooo, kako bi pa bilo to potem?
Vse fiksno, vse statično, en sam dolgčas.
Vse bi bilo že prav, nič se ne bi več zgodilo.
A to hočeš, ko želiš da bi bilo končno prav in mir?
  ???

 

[sanjalka]

Nensika še zame prosim eno luštno sporočilce, ki dabes nosi krilce

[Tejka]

In zadnji bodo prvi 
Boš na vrsto prišla, čeprav si že malo nestrpna, se ti zdi da se nič ne zgodi, da gre prepočasi.
Čeprav gre vse zelo zelo hitro, sploh ko gre kaj narobe a ne?
A lahko izstopiš iz vrtiljaka?
Kako si pa sploh gor prišla?
Pa zakaj vztrajaš tam? A ga rabiš?
Kaj bi rabila da bi svoj tempo v svojem življenju živela?
 

Uf ja prepočasi gre adaptacija in me nervira.

Ne vem kako sem na ringlšpil prišla, se mi pa že fejst vrti in bi bilo super, če bi skočila dol...

[Missy]

Jes bi si tut zazelela enega <3

Bi želela enega, bi želele dva.
Bi želela da se končno že konča.
Da končno zvem in vem, kje sem, kam naj grem.
Kdo pa to predpiše, kdo pa to pove, kdo pa to ve?
Ve to kdo za mene, ve to kdo namesto mene?
A je lažje, če pot predpisano dobim, kot da jo sama ustvarim?
Kje je pa razlika?
Kje je črna pika?
Ko pot predpisano prehodim, se utrudim? Kaj je na koncu? Kaj ko pogledam nazaj?
Ko po poti svoji grem, se nazaj ozrem, kaj je pa tu?
Kako je bilo?
Kaj je naredlo razliko?
Belo ali črno piko na koncu stavka, sestavka, odstavka, življenja.
Neskončna hrepenenja.
Sanje so zato da jih uresničujemo.
Če le hrepenimo prej ali slej skopnimo.
Kot lanski sneg. Je sploh bil. Ne spomnim se.
A bom jaz tudi tako, kot lanski sneg, a se me spomnim bo kdo?
Kaj si želim, po čem hrepenim?
Kaj od svojih sanj živim?

Kako res <3 Hvala Nensi!

[Luna]

Nensi, če si še v elementu, bi tudi jaz se malo s tvojimi uvidi pocrkljala

[Tea]

Nensi, če boš na volji in pri času in če se vse poklopi .....imaš, imajo kakšno sporočilo zame?
Prosim, hvala  :-

Tea lepa, Tea zala zakaj si se v svojo žalost zakopala, kot da je edina ki jo še imaš?
Kdaj se spet v sonce podaš?
Žalost je lepa. Žalost je tudi slepa. Služi. Da se zaveš, da se naprej ozreš. Ni treba da se v njej utopiš in sebe izgubiš.
Je včasih težko, pa saj tko je že blo. Ni to nič novega zate.
Novo je, da ni treba da si žalostna. Si vse naredila in še več. Če ne gre drugače vrži vse spomine preč.
Te ne hranijo, te dušijo, ti živeti ne pustijo.
A rabiš spomine? Kot opomine? Kaj boš z njimi, kaj oni s teboj?
A kdaj bo konec moj? Ko boš do konca živela, ko boš ti tako hotela.
Ti to zmoreš, ti to veš, kaj izbereš preden greš?
Samo še malo pa da mine, še malo se zakopljem v spomine.
Ali pa k vragu vse kar je bilo, bilo je lepo.
Zdaj pa grem in se zase zavzamem. Vase uzrem, na svojega konja povzpnem.
Samo zase. Samo vase.
N za otroke, ne za vnuke, ne za gospe, ki nosijo klobuke.
Zdaj je moj čas, zdaj bom dala svoj notranji radio na glas.
Poslušala svoj glas. Svoj notranji jaz.
Ali pa spet ne. Nihče mi nič noče, nihče mi nič ne more.
Ne bolezen ne tablete nore.
Ko se zase odločim še zadnjo oviro preskočim.
Na poti do sonca. Na poti do konca.
Vse prej je bilo. Se s tem pomirim, to spustim.
Začnem novo, samo svoje. Samosvoje. Po moje.
Vse ostalo me ne briga, je zame le konjska figa.
Jaz in jaz in še enkrat jaz. To bo moj moto in bom srečna prav vsako soboto ko se čez teden nazaj ozrem.
V nedeljo pa spet krila za naprej razprem.
 

Ja Nensi. Res
Hvala
Trenutno res ne vidim sonca. Kot da se je zid postavil pred mano in se mi ne da pokukat čez.
Z eno nogo tukaj, z drugo tam nekje