Moje sanje par dni nazaj:
Sva s partnerjem na stopnicah, da vstopiva v letalo. Na stopnicah sva bila zadnja potnika za vstop, ostali so že vstopili. Vendar stopnice so malo stran od letala, kakšne pol metra ali malo manj je razmika, tako bi morala ta razmik prestopiti, da vstopiva v letalo. Meni se je zdelo nevarno, občutek, da lahko padeva vmes. Odločila sem se, da stopnice porinem do letala in bova tako imela lažji vstop. S svojim telesom sem stopnice potisnila do letala, vendar je bil ta potisk tako močan, da je letalo odbilo stran od stopnic, tako se je ta razdalja še povečala in bila nepremostljiva. Čudila sem se kako sem lahko s težo svojega telesa premaknila takšno gmoto kot je letalo, res sem bila začudena. Odšla sva dol po stopnicah, da obvestiva pristojne, da ne moreva na letalo. Pred letalom so bili vzdrževalci letala in par oseb v uniformi, kot piloti, vendar so bile uniforme v rjavi barvi, bila sta dva ali trije, ne spomnim se točno. Jaz jim maham, da me opazijo in jim razložim situacijo ter da morava priti na to letalo. Omogočili so nama vstop na letalo in tam opazim, da so same ženske z otroci, mlade mamice z malimi otroci, na letalu so bile postelje in te mlade mamice so otrokom nekaj razlagale, jih učile, se ukvarjale z njimi…Prešinilo me je, da samo ženske premorejo toliko ljubeče skrbi za otroke in samo one so tiste, ki lahko vzgajajo in učijo otroke, da je to pravzaprav poslanstvo žensk. Bilo je kot razsvetljenje, kot da je to edino naravno…Najprej je bilo še malo začudenja kje so moški, vendar potem tisto spoznanje, da je tako prav, da je edino tako prav, da smo ženske naravne učiteljice in vzgojiteljice in da bi tako moralo biti…Vse ženske na letalu so bile ljubeče, skrbne, pristne, otroci zadovoljni, sproščeni, srčni…skratka lep prizor…
