Sanjalka, mi lahko, prosim, malo pomagaš pri tem ... Imaš kakšen konkreten nasvet.
Ker tu je kakršno koli oporekanje, tudi, če se želiš samo zase postavit, izredno nevarno. Si takoj na piki ...
Imam pa dolgoročne interese tu in se nočem zašit.
Nočem pa vedno samo kimat neutemeljenim pritožbam.
Rada bi, da bi bila klima bolj prijazna, ker delo je super in kolektiv čudovit in hočem, da se imamo lepo in dobro delamo.
Zakaj bi se postavljala zase? Že s tem se ustvarita dva pola, takoj se ustvari situacija, da si ti na eni strani in drugi na drugi...cilj pa je doseči, da sta oba na isti strani....čutiti je strah, razmisli česa te je v resnici strah? kako te vidijo drugi? da te mogoče ne bodo videli tako kot ti želiš, da te ne bodo spoštovali...da izgubiš svoj trenutni status? ima drugi pravzaprav vso pravico razmišljati, čutiti po svoje, tako kot on to vidi v svojem trenutnem svetu?...ali mislimo, da mora gledati, razmišljati in doživljati tako kot mi doživljamo,vidimo, mislimo..?
tukaj je potrebno ozavestiti, da ti drugi ničesar ne more ne dati ne odvzeti, vse je namreč v tebi
Poizkusi poslušati z zanimanjem, poslušati kaj ti drugi res hoče povedati in poizkusi odmisliti, da gre za karkoli osebnega (razen da ozavestiš za svojo lastno osebnostno rast), čeprav na prvi pogled res mogoče tako izgleda.
Vsak v prvi vrsti namreč govori o sebi, tudi to kar drugemu očita, govori pravzaprav o sebi, česa on ne zmore sprejeti pri sebi ali pa česa pri sebi ne vidi...Ti si njegovo zrcalo, sploh v škorpijonskih ljudeh, drugi velikokrat vidijo svoje lastne škorpijonske lastnosti...
Tako boš naredila distanco, ne boš osebno vpletena z drugim, ne boš vzela nase, ta drugi objekt ne bo prikril tvoje zavesti o sebi, ki je že sama po sebi univerzalna, tako kot pravzaprav tudi njegova...
to pomeni, da te ne bo prevzelo do te mere, da bi se želela zagovarjati ali pojasnjevati, ampak boš ostala v svojem jedru, brez strahu...(ozavesti najprej ta strah)
Čim se zagovarjamo in pojasnjujemo, sogovornik navadno samo razmišlja, kako nam bo nazaj podal svoje protiargumente in tako se tekma dualnosti začne....
Res poslušaj dobro in nato najprej povzemi njegove besede, potrdi sogovorniku s čim se strinjaš, da ga razumeš, da ti je žal za nastalo situacijo in da ti je zaradi tega neprijetno, saj rada delaš tukaj, rada imaš sodelavce...skratka govori o povedanem pozitivno, predvsem pa iskreno, ne govori tega, če tako ne čutiš in nato postavljaj vprašanja kaj on pričakuje sedaj od tebe, kako bi on želel, da se ta sitiuacija reši..sogovorniku daj občutek, da stvari obvladuje, da ga razumeš, da ga sprejemaš v njegovem razmišljanju....dejansko je pomembno, da drugega vidimo, slišimo, da sprejmemo njegov pogled, njegov svet, ki je lahko popolnoma drugačen od našega...
Ne gre za kimanje neutemeljenim pritožbam, gre za to,da ostaneš v svojem jedru, da se zavedaš, da drugega ne moreš spremeniti, ker on vidi sebe, sliši sebe, da prepričanega ne moreš prepričati...na koncu poveš svojo resnico, ki naj temelji na stavkih JAZ, se pravi jaz tako vidim, jaz tako mislim, jaz tako to doživljam...vidim, da drugače doživljava, vidiva isto situacijo, kaj vi predlagate kako bi to rešila?
drugemu damo možnost, da prvi pove rešitev...na ta način se res potrudimo slišati kaj drugi želi, kaj nam hoče sporočiti...
in ko mi slišimo drugega, se zgodi, da tudi on nas sliši....najprej pa se potrudimo, da ga slišimo mi..
ko govorimo iz sebe, iz svoje čiste zavesti, se na ta način dotaknemo tudi pri drugem njegove čiste zavesti...
da pa lahko govorimo iz svoje zavesti, da pridemo v stik z njo, pa moramo oluščiti svojo lupino, masko, ki je nastala zaradi nekih starih vzorcev, vzgoje...
ozavesti česa te je strah, vse ostalo pravzaprav niti ni toliko pomembno
