Stvari sem delala z veseljem, zdaj pa so taki čudni časi, ko nas morda več samo čaka, kaj bo. Zdi se mi, da ne moremo več imeti jasno zastavljenih ciljev, kot so ljudje delali včasih - šola, služba, štalca, kravca, obnova štalce, nov voz ... Ne pravim, da niso imeli ovir in skrbi, a bilo je drugače, bolj človeku prijazno. Morda je svet do ljudi postal neprijazen, ker nas je preveč. Ni dovolj vsega za vse. Niti nikoli ni bilo tako, da bi vsi lahko imeli vse, le zdaj nam to ni več logično.
Morda se je bolje ne spraševati, česa se je pametno lotiti danes. Upa kdo vzeti večji kredit, kupiti nepremičnino, zamenjati službo? Kako si je v teh časih ustvarjati družino, v kakšno prihodnost se bodo rojevali potomci?
Takoj, ko sem zapisala te vrstice, me je nagovoril drugi glas, ki pravi, da preveč analiziram, česar večina ne počne. Vsak vidi samo sebe in samo danes. Živijo, trošijo, se razmnožujejo, se razvajajo s svojimi instant užitki, se grebejo za stvari, kot da jutri nikoli ne pride.
Pa spet moj prvotni glas, ki me tiho opozarja, da so nad nami veliko večje sile, na katere nimamo vpliva ...