Proti jutru sem sanjala, vem, ker sem vmes bedela. In takrat sem se zavedela, da se mi te sanje ponavljajo. In še zbujena sem imela čuden občutek, še napol v svetu sanj.
Bila sem na delovnem mestu, nosila nekaj v arhiv. Vse je bilo razmajano, stopnice so se majale, police so se rušile, prašno, podstrešje. Plezala sem čez neke nastavljene predmete..Razmišljala sem, kako bom predlagala poiskati rezervo v denarju, da bi hišnik popravil vso to razmajanost. Ob odhodu s podstrešja mi je nasproti prišla šefica, jaz pa v bolniški (kar sem res, pa prvič po ne vem kakšnem času) in kaj si bo mislila, kaj hodim tam naokoli.
Naenkrat sem bila v svojem stanovanju, ležala v svoji postelji, slišala, da nekdo odklepa vrata. Skozi vrata je vstopila bivša sodelavka, ki je od nesreče na invalidskem vozičku. Prvo sem jo vprašala, kako da še vedno ima ključ od mojega stanovanja (saj ga nikoli ni imela v resnici), kot drugo jo pa pogledam in se začudim: saj ti stojiš! Si zdrava? Nisem mogla verjeti in strašansko vesela bi bila, ko bi bilo res...
Hvaležna bom za tvoj komentar, Regina.
